Je komu le uspelo ubiti Tonyja? Je bil to njegov konec? Avtor David Chase naj bi bil končno odgovoril na ta vprašanja novinarki medijske hiše Vox: menda je razkril, da Tony ni mrtev. A so se hitro oglasili Chasovi predstavniki in rekli, da si je novinarka napačno razlagala besede. »Ni mogoče preprosto reči, da Tony ni mrtev. Treba je videti precej širši kontekst, zato izjava ni resnična.« Kot je Chase že večkrat povedal: »Ni bistveno, ali je Tony Soprano živ ali mrtev. Še naprej iskati ta odgovor je nesmiselno. Zadnji prizor Sopranovih poraja duhovno vprašanje, ki nima ne pravega ne napačnega odgovora. Veliko več smo povedali, kot bi lahko s podobo Tonyja, čigar prerešetana glava leži v krožniku pečene čebule, ali če bi zavladal newyorški mafiji. Po mojem mnenju je Tony Soprano alter ego gledalcev. Z veseljem so ga gledali, kako ropa, ubija, pustoši in vara. Navijali so zanj. In potem so si nenadoma želeli, da bi bil kaznovan. Hoteli so pravico. Hoteli so njegove možgane, razmazane po steni. Meni se je to, odkrito rečeno, zdelo ogabno. A ti ljudje so vedno hoteli kri. Morda bi bili srečni, če bi Tony ubil še 12 ljudi. Ali 25. Ali, kdo ve, če bi razstrelil železniško postajo. Meni se res zdi trapasto, kako zelo so hoteli kri, potem ko so zanj navijali osem let.« Zatemnitev zaslona pa je, kot pojasnjuje Chase, navdihnila pesem Edgarja Allana Poa Sanje znotraj sanj.
Tako. Zdaj vemo. Ali pa ne vemo. Ali pa pojdimo raje razpravljat o zadnjem delu Skrivnostnega otoka ... ali o vseh sezonah Skrivnostnega otoka.
