Pogačnik je razvil različne pristope pri sodelovanju z zavestjo Zemlje in s svetovi narave, bodisi v primeru akupunkture Zemlje (litopunkture) bodisi pri geomantičnih interpretacijah posameznih krajev in pokrajin. Kot je povedal za STA ob lanskem odprtju pregledne razstave v Umetnosti galeriji Maribor, ga zanimajo nepoznani ali zatrti potenciali čudovitega zdravja Zemlje. "S svojo telepatsko/energijsko občutljivostjo zaznavam kraje, pomembne za zdravje in življenje Zemlje. Razvil sem ustrezni jezik dojemanja, s katerim se da te zaznave prevesti v takšno, največkrat slikovno obliko, da jo moj razum lahko prebere.
Takšno branje nevidnih razsežnosti prostora imenujemo geomantija. Teoretično ga utemeljujem v svojih knjigah. Pri tem pa, ko tako interpretiram bistvo nekega kraja, se pogosto pokažejo travme in blokade, ki ne dovolijo, da bi kraj lahko polno zadihal. Za take primere sem razvil oblike zdravljenja prostora s pomočjo litopunkture, govorice kozmogramov ali z zvokom," je dejal. Pogačnikovo delo izhaja iz konceptualizma, prizadeva si za celovito obravnavanje človekove eksistence, katere del je tudi umetniška praksa, piše v Osebnostih, velikem slovenskem biografskem leksikonu. Med letoma 1961 in 1971 je bil, kot navaja leksikon, član konceptualne skupine OHO. Temu je sledila ustanovitev "Družine v Šempasu", poljedelske in umetniške komune, ki je hkrati delovala kot duhovni center.
Danes se ta smer izraža v obliki sodelovanja s skupino za umetnost VITAAA in s skupinami LifeNet pri postavljanju geopunkturnih krogov po svetu. Veliko potuje po svetu in dela, čeprav je zanimanje, kot pravi, skromno. "Le malo je še ljudi, ki jih zanima vstopiti v razsežnosti, katere raziskujem, a jih je le dovolj, da mi mojo ustvarjalnost omogočajo," je pojasnil in dodal, da največ dela zunaj institucij in mimo ustaljenih organizacijskih oblik, torej v obliki potujoče delavnice. Pri tem je, kot je poudaril, usmerjen k tistim zdravim potencialom življenja, ki jih je neobčutljiva civilizacija pogosto zatrla ali onemogočila. Pogačnik je tudi avtor knjig, kot so Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja, Ko se boginja vrne ter Zdravljenje zemlje, zdravljenje sebe. Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada.
