Nedavno ste se iz Škofje Loke preselili v vasico Loka pri Zidanem mostu ob Savi, v dom upokojencev. Kako se počutite tukaj?
Sreča je, da so ljudje prijazni, preprosti in nevsiljivi, tako da se pravzaprav počutim dobro, kar je začudilo tudi mene samo. Mislila sem, da bom prišla na slabše. (smeh) V dom sem želela zato, da bom preskrbljena, da mi ni treba iz dneva v dan misliti, da moram v trgovino po to in po ono, da drugi poskrbijo zame.
Pa vendar je za človeka odločitev, da se preseli v dom za starejše, pomembna in tudi težka. Je bila tudi za vas?
Ljudje imajo občutek, da so s tem korak bliže smrti. Ne vem, zakaj se je tako strašno bojijo. To je vendar ena najbolj gotovih stvari v življenju. Vse nas bo doletela, ne glede na to, kaj si in kje si. Beg pred zunanjimi znaki staranja se mi zdi kot tista stara zgodba, ko je imel možakar napisan datum, kdaj bo umrl, in je potem pustil vse in tekel, tekel, tekel, dokler se ni zgrudil in umrl.
Kakšen je vaš odnos do smrti?
Dober. (smeh) Smešno, kajne? Smrt je zame edina stvar, o kateri ni vredno razmišljati, ker je edino v življenju, kar je popolnoma gotovo. Vsak, ki je prišel na svet, bo umrl. Kdaj, ne vemo, kako, ne vemo. Čemu si potem toliko prizadevati? Pa vendar vsi to počnejo. Predvsem ženske. Moški se raje kar napijejo, ženske pa tožijo, kako je življenje težko, ker neprenehoma samo delajo, jih nihče nima rad, jim nihče ni hvaležen, ko pa pride konec tega trpljenja, bežijo pred njim. To pomeni, da nam v resnici ni tako težko na svetu. Da je tudi kaj lepega.
Danes, ko se pogovarjava, ste v domu upokojencev natanko teden dni. Tu ste spoznali veliko novih ljudi. Ste našli nove prijatelje?
To bi težko rekla, saj sem tu šele en teden, našla pa sem zelo prijazne ljudi, ki jim vse lahko povem naravnost. Zdaj že vedo, da redno zamujam na zajtrk, in me vedno počaka. Prve dni so še hodili na vrata trkat, zdaj ne več. (smeh) Sploh nam ne dajejo občutka, da smo stanovalci neki ubogi reveži, ki potrebujejo pomoč. Osebje je zelo prijazno, ampak ne vsiljivo prijazno, kar gre lahko človeku včasih na živce. Zdi se mi, da je tu kar prijetna skupnost. Moram reči, da me je še posebno presenetil čudovit park, ki obdaja dom. Danes tu sicer ne skače sto sonc (vreme je bilo oblačno, op. p.), ampak ko sem se prvič sprehodila po njem, sem bila prav vzhičena nad to lepoto. Štela sem drevesa, okrog štirideset lip je tu, pot je ravna, med lipami so klopi pa dve utici, in ko prideš do konca, zagledaš Savo, ki teče spodaj. Malce pravljično je to okolje.
Zakaj ste izbrali prav dom upokojencev v Loki pri Zidanem mostu in ne kakšnega, ki je bliže Škofji Loki?
Ne da bi hotela nagajati, ampak toliko ljudi te hodi obiskovat samo zato, ker se to spodobi, zato da bom mislila, kako so dobri. Sem bo prišel tisti, ki me bo zares želel videti. Teh vljudnostnih obiskov – ne da bi jih obsojala, sploh ne – preprosto ne potrebujem. S seboj sem pripeljala polne škatle knjig, v domu je tudi knjižnica, ljudi je veliko in gotovo bo tudi kakšna prireditev. Imam prijateljico Ido iz Krškega, ki je bila že dvakrat tu. V bližini je tudi vlak, ki prihaja pogosto. Možnosti je torej veliko. Sprašujete, zakaj sem izbrala prav ta kraj? Iz Škofje Loke sem hotela iti v Loko. In sem prišla sem, zelo pa sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da je bil tu tudi Trubar. Tega res nisem vedela.
Omenili ste vlak. Kot vem, imate zelo radi vlake.
Ja, zelo. Tudi cikel pesmi imam z naslovom Vlaki. Že kot otrok sem zelo rada potovala z vlakom, ker je bila to takrat edina možnost prevoza. Po cesti je pripeljal zgolj kakšen kmečki voz, saj takoj po vojni skoraj ni bilo avtomobilov. Tudi v šolo v Žalec sem se vozila z vlakom, ker je bil pač edino sredstvo, ki mi je omogočalo potovanje. Na avione sem gledala bolj kot na bombnike, kot nekaj, kar napoveduje vojno. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom kdaj peljala z letalom. Tega si tudi želela nisem, prav zaradi vojnih časov. Vlak pa je bil nekaj prijaznega. In ker nisem imela denarja, sem se skrila za grm, čakala, da je speljal, in skočila nanj. Ko je prišel sprevodnik, sem mu rekla: »Pa saj ste videli, da sem ga komaj ujela, kako naj bi mi uspelo kupiti še karto?« Po vojni je bila revščina kar huda.
V zbirki Ljubezenski triptih imajo vlaki posebno poglavje, za vas pa je najpomembnejša ljubezen. Radi pišete o njej?
Mislim, da je za vse pomembna, samo da ljudje to težko priznajo. To čustvo je vedno nekako znivelirano na seks ali na kurbanje, kot rečejo, skratka, na tisto najbolj profano, kar je mogoče. Mislim, da je bilo včasih to predvsem zaradi strahu pred nezakonskimi otroki. Pa ne zaradi otrok, ampak zato, ker je bilo otroka treba preživeti, sredstev pa ni bilo. Vse dekle so imele nezakonske otroke, vse siromašnejše ženske so jih navadno tudi imele. Ljudje so se poročali zaradi premoženja, redkokdaj zaradi ljubezni, ljubezen pa so potem iskali pri revnih. Navsezadnje smo vsi ljudje in si je vsi želimo. In tako nas je bilo mnogo nezakonskih, tudi jaz sem nezakonska.
Je to zelo zaznamovalo vaše življenje?
Ne. Meni ni bilo čisto nič mar. Mama mi je večkrat rekla, da ne ve, od kod ta predrznost v meni, pa sem ji odgovorila, saj vsi ljudje to počnejo, samo da potem lažejo in skrivajo. Mislim, da je poželenje prirojeno, to sem zelo zgodaj opazila. Ko sem odraščala, ni bilo literature o spolnosti, zato si na deželi odgovore poiskal sam, saj ti nihče ni nič povedal o spolnosti in telesnosti. Mislim, da sem bila stara štirinajst let, ko sem mami rekla: »Saj mi ni treba nič razlagati, samo potrdite mi, ali je tako kot pri živalih ali ni.« In mama je rekla: »Ja, tako je. Samo da se imajo ljudje radi.« No, pa tudi nekatere živali se imajo rade. (smeh)
Verjamete v pravo ljubezen?
Verjamem. Pravijo, da čas ta čustva zbriše, a to ni res. Odvisno je sicer od človeka. Mogoče bo slišati smešno, da to rečem pri teh letih, ampak zame je že dolgo, mogoče štirideset let, neki človek zelo pomemben del življenja, ne da bi se kdaj videla. Vem, da je, da je tak, kot je, in to mi je čisto dovolj. Trenutno še tega ne vem, kje je. Je slikar, kar je meni zelo drago, zato ker imam slike tako zelo rada.
Zakaj te ljubezni ne doživljata skupaj?
Ni potrebno. Gotovo si on tega ni želel, pri mojih letih pa si tega tudi jaz ne želim. (smeh)
Je ljubezen drugačna v jeseni življenja?
Zdi se mi, da je idealna, ker telo nima več potreb. Če ne postaneš hudoben, si v starosti bolj duševno bitje kot pa v mladih letih. Lažje je, ko ne vlada telo, temveč duševnost. In če imaš srečo, je duševnost še živa. V mladosti pač telo zahteva svoje, ker si na svetu zato, da rodiš nove ljudi. Vsak od nas je samo eden od členov v tej verigi življenja, ki se mora nadaljevati. Telesna ljubezen je nagon. Ne bom sicer rekla, da je tak kot pri živalih, je nekaj močnejšega, vendar je tu zato, da svet napreduje. Mnogo ljudi bi se morda odločilo, da ne bi imeli otrok, ker je hudo in ker so revni, ampak morajo. Narava nas skorajda prisili v to.
Otroštvo ste preživeli s starim očetom, saj ste odraščali brez očeta.
Če bo sreča mila in mi bo dano toliko pameti, bi rada opisala to najino skupnost, saj sva bila največ časa sama. Mama je hodila na dnino, drugega pa ni bilo. Z mamo sva bili sami, očeta pa sem poiskala pri sedemindvajsetih letih. Mama je bila zato malo nejevoljna, ampak sem ga morala poiskati. Napisala sem mu pismo, napovedala sestanek in je prišel. Ugotovila sva, da ni čudno, da sem si ga tako zelo želela spoznati. Imam zelo veliko njegovega, to dobro voljo, odnos do sveta. Po toliko letih mi je priznal, da se zaveda, da ga nihče ne razume tako kot jaz. To je zaradi podobnosti gledanja na svet. Bil pa je, kot danes rečemo, luftar. Ah, lepo je živeti, si rečejo taki ljudje, ne vprašajo pa se, kako je drugim, ker je njim lepo.
Večkrat ste rekli, da je moški lovec, ženska pa mora poskrbeti za družino in je podrejena. Ampak ženska bi se morala temu upreti.
Ne vem, ali bi se morala upreti, ker to od nje terja narava, ne moški. Rod se mora nadaljevati, vse, kar je živo, se mora nadaljevati. To je diktatura življenja nasploh. Saj niso vse ženske tako zabite, da bi se podrejale. Gre predvsem za občutek, da so one tiste, od katerih je odvisna prihodnost. Gre za odgovornost.
Sta ljubezen in zvestoba povezani?
So ljudje, ki so izrazito zvesti, taki se rodijo, in so ljudje, ki so izrazito nezvesti, metuljasti. Če imaš nekoga resnično rad, greš težko z drugim. So pa ljudje, ki so nagnjeni k temu. Ker sem z dežele, vse nekako primerjam z živalmi. Morda ste gledali oddajo, ko je srnjak plaval za srno, pa se je z rogovjem ujel v veje. In ona je stala ob njem na bregu tako dolgo, da je umrla. Ne želim reči poginila. Mislim, da nam je zvestoba vrojena. Ljudje, ki so izrazito nestalni – nezvestoba je v resnici nestalnost –, ne zdržijo dolgo v isti službi, v nekem kraju, v neki panogi, po malem so izgubljeni. Lahko so bistri in čedni, ampak kaj, ko nikjer ne vztrajajo. Tudi v ljubezni ne vztrajajo. Ne morejo. Pravijo, pa saj te imam še zmeraj rad. Skoraj vsi moški to govorijo, ampak vmes imajo še toliko in toliko drugih žensk. Tisti, ki so izrazito nagnjeni k zvestobi, so pravi zmagovalci, saj je zvestoba tisto, kar ohranja ta svet. Moraš biti zvest svojemu delu, svojim otrokom, pa tudi partnerju, zato da lahko nekaj ustvariš. Nezvestoba je pravzaprav razdiralna. Če sta si všeč dva, od katerih je eden izrazito nestalen, drugi pa izrazito stalen, se lahko rodijo velike tragedije. Ne vem pa, ali je nezvestobo treba obsojati.
Ljubezen lahko zelo boli. Ste tudi vi trpeli zaradi ljubezni?
Oh, pa kako zelo. (smeh) Zaradi vsake stvari, ki je zelo močna, človek trpi. Ljubezni pač ni toliko na zalogo, da bi vsakega lahko z vsakim nadomestil. Nekdo ti je toliko bližji, toliko dražji, toliko več dobrega naredi zate, ne da bi se tega zavedal. Preprosto zato, ker je tak. In ko te razočara, je treba zategniti pas in preživeti. Ne rečem, da so nezvesti moški krivi, ker so taki. Mama mi je pogosto rekla, da sem preveč popustljiva do njih, ker me spominjajo na očeta. Pa sem ji odgovorila, morda je res, ampak on ni slab človek.
Pa ste bili res popustljivi?
Nezvestoba moškega se mi nikoli ni zdela nekaj strašnega. Zadeve sem reševala precej preprosto: »Boš z drugo žensko ali z mano? Odloči se. Če ni dvomov, potem njej to nekako povej.« Res se nisem prav zelo sekirala zaradi tega. Prepričana sem, da večina žensk ne verjame, da so vsi moški nezvesti, z redkimi izjemami, ki so kot zlato zrno v kupu pšenice. Seveda so to moje izkušnje in jim ni treba verjeti. (smeh)
Verjamem vam. (smeh)
Vsaka ženska si želi, da bi ji bil mož zvest, ker to pomeni, da je najlepša med vsemi. Ženske želimo biti najlepše, najboljše, edine. In od tod izhajajo vse prevare in obupi, če nas moški prevara ali zapusti. To je huda degradacija. Ženske večkrat trpijo zaradi te kot pa zaradi same nezvestobe in ljubezni.
Veliko pišete o ljubezni. So vaše pesmi tudi odraz bolečine zaradi bolezni?
Ljubezenska poezija nastaja, ko je človek najbolj nesrečen ali pa najbolj srečen. Če govorim kot pesnica, je to takrat, ko ne moreš več dihati od silovitosti čustev v sebi. Ta so lahko pozitivna ali negativna. Ustvarjaš takrat, ko je vprašanje, ali se boš zadušil in umrl ali pa boš pisal. In potem pišeš. Se rešiš. Ne vem, kako je pri drugih, ampak pri meni gre največkrat za reševanje same sebe. Kajti tudi od navdušenja te lahko duši. Tudi od sreče te lahko duši. Na videz nisem impulziven človek, ampak moja čustva so lepa in grozljiva, so močnejša kot moje telo. In pisanje me je pravzaprav rešilo.
Zbirka Ljubezenski triptih je ugledala luč sveta pred kratkim. Je rezultat vseh močnih čustev v vas, o katerih ste govorili?
Osrednji del knjige, ki je izrazito ljubezenski, sem napisala pred štiridesetimi leti. Bila sem v takih letih, ko ne bi bilo dobro objavljati tega, ker bi vsi rekli: »Ja, Neža je spet tako zaljubljena. Saj bo krepnila.« (smeh) Ljudje so nevoščljivi in te obenem zaničujejo. Pa sem si rekla: Bom počakala, ko bom starejša, pa bom to objavila. In tako sem tudi naredila. (smeh)
