Vedno se trudim na svet gledati pozitivno, saj nič ne pomaga, če si negativen. V vsesplošni krizi in slabem razpoloženju, ki vlada pri nas, sem ponosna, da sem ohranila svoj mali svet, da imam že desetletja iste prijatelje, četudi so se iz Ljubljane raztresli po vsej Evropi,« razlaga.
Pogosto se obiskujejo, kajti Mojca skoči na letalo, kot bi šla s kolesom na izlet. Četudi je že dolga leta zaščitni obraz TV Slovenija, tam ni zaposlena. Ker nima redne službe, mora početi več različnih stvari. »Srbi imajo za to krasen izraz 'svaštariti', v slovenščini pa žal nimamo ene besede za to. Svaštariti pomeni početi veliko drobnih stvari naenkrat. To me je vedno držalo pokonci. Zdi se mi, da se je zdravo lotevati različnih reči, čeprav je to v instituciji, kot je nacionalna televizija, včasih precej težko. Od nekdaj so moje gonilo zgodbe ljudi s podeželja, iz mest, športa, kulture ...
Vsakdanje majhne zgodbe ljudi so primer dobrih zgodb. Vsakič znova se trudim predstavljati mlade, ki si upajo pokazati, da niso brez prihodnosti. Zdaj živi prva generacija v zgodovini, ko mlajši učijo starejše, denimo dela z računalniki, uporabe spleta, Facebooka. Nekateri se tega že zavedajo in zlasti v nevladnem sektorju je nekaj dobrih projektov.«
Kot pravi Mojca, služb v klasičnem pomenu besede ne bo več. »To ni nujno slabo: ljudje bodo pri sebi odkrili več talentov, za katere zdaj morda sploh ne vedo. V tujini so mlade generacije veliko bolj mobilne in pripravljene na spremembe, pri nas pa se človek, ki izgubi službo, težko preseli petdeset kilometrov stran, da bi šel v drugo.
Tu zamujamo veliko priložnosti,« je prepričana. »Pred kratkim sem bila v Grčiji, o kateri se je v zadnjih letih veliko govorilo. Dejstvo pa je, da so Grki že v preteklosti dobro izkoriščali evropska sredstva. Na Kreti, denimo, sem predstavila vas, v kateri so ljudje izgubili službe. Vaške ženske so se zorganizirale in se lotile peke tradicionalnega peciva, zdaj pa ga na spletu prodajajo po vsej Grčiji. Treba se je lotiti dela, ne pa čakati, da nam bo vlada uredila stvari,« je odločna Mojca.
Težko vstajanje
»Ko sem začenjala svojo pot, sem bila očarana nad politiki, glasbeniki in drugimi znanimi ljudmi. Toda ugotovila sem, da od njih dobivam predvidljive odgovore, prave zgodbe pa so med ljudmi. Tako sem z leti postala terenski človek doma in po tujini. Nato sem opazila, da sem nenehno na terenu, zato sem iskala priložnost, kjer bi lahko bila spet malo več v studiu,« pravi Mojca, ki je pred tremi leti tako postala voditeljica oddaje Dobro jutro.
»Čeprav imam težave z vstajanjem, je to oddaja, ki omogoča delo v živo in izkoriščanje najsodobnejše tehnologije,« pripoveduje. V teh dneh ji dela ne manjka. Ker je volilno leto in se bližajo volitve v evropski parlament, bo pripravljala portrete poslancev v evropskem parlamentu. »Veliko sem v Bruslju in Strasbourgu, kjer poskušam narediti osebne zgodbe, politične teme pa si želim predstaviti poljudno in sproščeno.«
Na obrobju
Kljub razgibanemu urniku se zna umiriti in sprostiti. »Sem ptica selivka, lepo pa je imeti svojo bazo,« pravi in dodaja, da je sama blokovski otrok Štepanjskega naselja. Pozneje je živela v središču mesta, pred osmimi leti pa sta se s partnerjem Gregorjem preselila v staro hišo z vrtom na obrobju Ljubljane. »Hiša in vrt sta obogatila najino življenje. Uživam, kolikor lahko.
Hiša prinese tudi kar nekaj dela, ki ga imava razdeljenega tako, da vsak dela vse, kadar je doma. Gregor veliko potuje, dela v nevladnem sektorju, na področju družbenega podjetništva; mladim pomaga pridobivati sredstva za ustanovitev podjetja in začetek posla. »Kadar sva skupaj, poskušava vse nadoknaditi. Od doma sem prinesla navado, da z ljubimi ljudmi vsaj enkrat na dan sedem skupaj za mizo. Midva skupaj večerjava,« razlaga voditeljica, ki je 24. oktobra praznovala 40. rojstni dan.
»Okroglo obletnico sem sprejela čisto normalno. Ljudje so mi govorili, češ, boš videla, kako bo – jaz pa vidim še kar dobro,« se smeji, saj nima občutka, kdaj so mejniki v življenju. Živi intenzivno in vsak dan je nekaj posebnega, zato ne potrebuje posebnih priložnosti, da si privošči kaj večjega in novega. »Ker uživam v drobnih stvareh, ne občutim razlike. Angleži imajo za to dober izraz – zdaj sem na pravi strani štiridesetih. Za polno in mirno življenje obstaja čudežna beseda: odmerjanje. Ne preveč naenkrat, stvari je treba stopnjevati ob pravem času, in tako od življenja dobiš največ. Če ne, si prehitro na napačni strani štiridesetih,« pove svojo modrost, zadovoljna z življenjem.
V njenih letih se tudi čedalje pogosteje vrstijo vprašanja o otrocih in zakaj jih ni. »To je ena od bolečih točk, sploh če me uvrščajo med karieristke, ki nočejo imeti družine. Mislim, da se ljudje včasih sploh ne zavedajo, kako intimno je lahko vprašanje, zakaj nimaš otrok. Tudi zato, ker jih nekateri ne moremo imeti ... Po drugi strani pa veš, da si družino ustvaril drugje, na drugi strani. Zdaj že znam preslišati kakšne pripombe sorodnikov, ki bi bili radi 'strici in tete'.
Moja sestra ima dve hčerki, imam dve krasni nečakinji. Pogosto sem tudi varuška otrok od prijateljev. V mladosti sem naokoli potovala z majhno torbo, zdaj pa je ta postala velika malha, v katero spravim vsa darila za prijatelje in njihove otroke,« je iskrena Mojca, ki skrbno varuje zasebnost. »Uspelo mi je, da imam mir v svojem malem svetu. Zunaj so nevihte, moj svet pa je miren in varen,« odgovarja na to, da ju z Gregorjem, čeprav sta skupaj že dolga leta, še nikoli niso ujeli skupaj.
Hodita tja, kjer najdeta hrano za dušo in ni toliko radovednežev. Veliko sta v družbi prijateljev, ki so jima ostali še iz mladosti. »Ohranila sva stike z vsemi, čeprav so v tujini. Tako grem pogosto v Grčijo, Francijo, Veliko Britanijo, na Portugalsko. Vse te svoje ljudi rada obiskujem, za praznike pa vedno prihajajo v Slovenijo. Veselim se velike noči, ko nas bo kar nekaj družin skupaj barvalo pirhe. Rada imam obiske in polno hišo.«
