A odločila se je, da bo začela od spodaj, z najmlajšimi. Tako je najprej učila petletne otroke, in šele ko je dodobra spoznala, kaj lahko pričakuje od gimnazijcev, sprejela ponujeno mesto. Učila je latinščino, staro grščino in antično zgodovino. Kmalu jo je pot pripeljala na kolidž, nato pa še na univerzo. Ob tem je kot članica državne komisije pripravljala izpitna vprašanja za vse stopnje, delala na BBC-ju, prevajala in urejala prestižno revijo Westminstrske katedrale. Za lastno veselje, kot pravi, je naredila diplomo iz angleške literature in jezika, se specializirala za grško filozofijo in se naučila ruščine. Dvanajst let že tudi uči angleške diplomate pravil slovenskega jezika. Zavidljiv življenjepis ji je omogočil dober vpogled v angleški šolski sistem. O njem pravi, da ima svoje vrline in napake, a Slovenci bi se od njega lahko marsičesa naučili.
Angleško šolo nas večina pozna le iz filmov. Strogost, disciplina, hladen odnos učiteljev in internat so prve asociacije. Je res tako?
Angleži poznajo državne šole, ki jih je 90 odstotkov, ter zasebne šole, katerih ime marsikoga zmede, saj se jim reče »public schools« (javne šole). Te so tiste iz filmov in kar ustrezajo zgornjemu opisu. To so zelo drage, elitne šole, kamor svoje otroke vpisujejo bogati starši. Samo šolanje letno stane od 40.000 funtov naprej.
Kakšen je razkorak v kakovosti med obojimi? Je razlika tudi v vsebini?
So državne šole, ki imajo fantastičen kader in fantastične rezultate. Imate pa tudi take z velikimi vedenjskimi problemi med učenci in slabim uspehom. Razlika je, v katerem delu Londona ali Anglije živite. V socialno najbolj ogroženih predelih otroci pogosto obiskujejo šole do obveznega 16. leta brez aspiracije, da bi se res kaj naučili, da bi kaj dosegli. Izpolnijo tisto zakonsko obvezo, potem pa grejo delat.
Ste kdaj delali v zasebnih šolah?
Mesto so mi ponudili dvakrat, a sem odklonila. Veste, v teh šolah je tako, da sicer stremijo k temu, da bi vpisovali najboljše učence, ampak konec koncev nikoli ne bodo zavrnili sina arabskega šejka in podobnih bogatašev. Potem pa mora vojska inštruktorjev skupaj s profesorji poskrbeti, da ta sin izdela šolo, in to po možnosti z zelo visokimi ocenami.
Hočete reči, da se da vse kupiti?
Tako nekako. To pa ni okolje, v katerem bi želela delati. Tudi inteligenca, čeprav bogata, svoje otroke raje vpisuje v dobre državne šole, kjer njihov uspeh temelji na sposobnostih in lastnem delu.
Vendar pa je na Oxford ali Cambridge, denimo, težko priti z državne šole.
Na ti dve univerzi hoče priti pol sveta in vsa Anglija, tako da je konkurenca res huda. Stara garda profesorjev vztraja pri tem, da morajo študenti priti iz zasebnih šol, mlajši profesorji pa so liberalnejši in bi radi vrata odprli vsem. Osebno mislim, da bi se moralo ustvariti in vzdrževati pravilno razmerje med številom vpisnih mest za dijake iz državnih in zasebnih šol.
Kako te najelitnejše univerze izbirajo svoje študente izmed vseh, ki bi se želeli vpisati? Vrhunske ocene so pri njih samoumevne. Kaj je tisto, kar iščejo poleg tega?
Kandidati morajo narediti test inteligence, dobiti priporočilo z gimnazije in opraviti osebni intervju. Od zadnjega je odvisno največ. Vrhunske univerze namreč iščejo tudi osebnost. Odprto, široko. Pomembna je tudi splošna izobrazba. Eden mojih študentov je hotel tja študirat zgodovino. Bil je briljanten učenec, in ko so slišali, da igra tudi čelo in mizari, so ga vzeli.
