Ob finančni krizi leta 2008 smo spoznali, da je naš bančni sistem, vključno s celotno ekonomijo, izrazito preveč odvisen od globalnega, oziroma natančneje, ameriškega trga, kar je opozorilo, ki smo ga vsi preslišali. Svetovni finančni trg, na katerega smo močno vezani, namreč propade vsakih nekaj let, in Slovenija nanj nima prav nikakršnega vpliva. Ker ne gojimo gospodarske samozadostnosti, hkrati pa smo se znebili svoje monetarne politike ter jo v celoti predali Evropski centralni banki, si na dolgi rok nismo naredili usluge. Na prvi pogled je sicer mamljivo pograbiti priložnost hitre rasti na globalnih trgih ter slepo pozabiti na neizogiben cikličen padec, ki ga ta prinaša, vendar se bolečim ciklom lahko izognemo le z vzdržnim, lokalno orientiranim ter celostnim gospodarskim in finančnim modelom.
Vzdržna ekonomija pomeni iskanje dobrin ter trga, ki lahko skupnosti omogočijo samozadostno, vzdržno, večgeneracijsko preživetje in blaginjo. In da; globalizaciji navkljub, bi Slovenija na vseh področjih lahko gradila večjo gospodarsko in tudi siceršnjo suverenost.
Gospodarstva tudi ne moremo ločiti od vprašanja ekologije; že pojmovno neomejena gospodarska rast z vedno rastočo potrošnjo ter proizvodnjo ni niti vzdržna, niti ni mogoča; še posebej ne na enem, z resursi omejenem planetu, ki se že tako bori z prenaseljenostjo. Po mojem mnenju Slovenija tako na gospodarskem, kot na ekološkem področju preveč konformistično sprejema vlogo, ki ji je dana v globalnem svetu, obenem pa pozablja na vse negativne implikacije, ki jih takšno pasivno ravnanje prinaša.
