Pri nas je več kot ena tretjina iskalcev zaposlitve starejših od 55 let. Starejši zaposleni so za delodajalce pogosto prevelik strošek. Tega 61-letna Goranka Skok nikoli ne bo razumela. Pred mesecem dni se ji je po dolgotrajnem iskanju zaposlitve nasmehnila sreča oziroma Ana Pleško, 29-letna soustanoviteljica in direktorica zavoda Simbioza, ter jo med 15 kandidati, ki so prišli v tretji izbirni krog, zaposlila. Ne, nisem nora, odgovarja Ana na reakcije začudenja.
Začela je opažati, da je vprašanje zaposlovanja starejših oziroma starejših odraslih zelo pereče, in skrbi jo, ker se s tem kot družba še vedno nismo začeli načrtno ukvarjati. »Na trgu zaposlovanja je pri starejših od 55 let veliko izzivov, prav tako na področju dolgožive družbe, ko niti ne vemo prav dobro, kaj nas čaka. Pri tem pa je Slovenija osma najhitreje starajoča se država na svetu! S tem, ko pripovedujem svojo izkušnjo, pozitivno zgodbo z zaposlitvijo Goranke, bi rada začela odpirati oči in informirati ljudi. Začutila sem poslanstvo, da nekaj naredim in vsi skupaj začnemo premikati stvari. Premakniti je treba miselnost tudi pri delodajalcih. Naj vsaj poskusijo zaposliti starejšega najprej za tri mesece, pa bodo videli, kakšno dodano vrednost bodo dobili!« predlaga Ana Pleško, diplomirana socialna delavka, ki končuje magistrski študij računalništva in matematike.
Simbioza posluje po načelih socialnega podjetništva, najbolj znana pa je po poučevanju uporabe računalnikov starejših; združuje 140 srednjih in osnovnih šol, v katerih brezplačno izvajajo računalniško izobraževanje starejših nad 55 let. V Ljubljani imajo medgeneracijski center in digitalno akademijo, kjer ponujajo naprednejša digitalna znanja, torej je njihova osnovna dejavnost izobraževanje, računalniško opismenjevanje od petega leta naprej. Njihov najstarejši slušatelj ima 99 let.
Razočarana nad mladimi
Do zdaj so Simbiozin kolektiv sestavljali mladi, najstarejši je imel 35 let, vendar se je začela Ana v zadnjem času razgledovati tudi po starejših. Z mladimi, starimi od 27 do 29 let, na pogovorih za delo namreč nima prav dobrih izkušenj. Zakaj je tako razočarana nad njimi? »Manjka jim čustvene inteligence, empatije. Z ljudmi delam več kot deset let, s starejšimi zadnjih sedem let, in po pogovoru hitro začutim človeka. Za delo pri nas je treba biti komunikativen, odprt in empatičen – in to se vidi že na razgovoru, za katerega si res vzamem čas. Imeli smo tri izbirne kroge in mladi so me povsem razočarali – najbolj s svojo pasivnostjo. Ne vem, kdo je kriv za to. Sistem? Ko sem jih vprašala, kaj so počeli v teh dveh letih, ko so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, so mi odgovorili, da nič. Kaj pa prosti čas? Jah, televizijo so gledali … Mi je prav žal, ampak na kavč ne bo prišla nobena služba – ali si bodo ljudje to priznali, pa ne vem! Če mi človek pri sedemindvajsetih reče, da se ni pripravljen učiti in da bo delal izključno točno določeno delo, medtem pa kandidira za zaposlitev v izobraževalnem centru, v katerem je vrednota vseživljenjsko učenje, me resno zaskrbi.«
Povsem druga zgodba je Goranka, ki se rada uči. Ko je ostala brez službe, se je še enkrat vpisala na fakulteto, da ne bi izgubila stika z dogajanjem in da je imela doma kaj početi, ter jo s pomočjo spleta končala v dveh letih. »Najbolj me je bilo strah, da bom od brezdelnega sedenja doma otopela. Rada se učim in veliko berem, nisem pa velika oboževalka novotarij – imam Facebookov profil, a ga v resnici ne uporabljam, saj sem zelo ljubosumna na svoje zasebno življenje, srečna sem, lepo mi je in to bi rada ohranila zase, ne da bi vse delila s širnim svetom. Že na današnji pogovor sem malce težje prišla,« je iskrena Goranka. Prav takšna je bila glede svojega računalniškega znanja na pogovoru za službo pri Simbiozi, ko je Ano poklicala k sebi in ji priznala, da nalog pri računalniškem preizkusu ne bo znala rešiti, saj so zanjo ta opravila do zdaj opravljali drugi, se je pa pripravljena vsega naučiti. Nekateri, tudi mlajši od nje, se računalniških nalog sploh niso lotili, niti poskusili niso, kar odšli so.
Veselje in strah
Iskali so organizirano in toplo osebo za delo koordinatorja aktivnosti v medgeneracijskem centru, ki bi imela nekaj izkušenj pri delu z ljudmi. Goranka je bila seveda vesela, da so jo izbrali, malo pa jo je bilo tudi strah. »Ko si po dolgem obdobju spet vključen v redni delovni proces, se začneš spraševati, ali boš zmogel, boš znal, ali imam dovolj živcev, se bom zmogla prilagoditi, kakšno bo delovno okolje … Sicer sem vseskozi nekaj počela – če si pripravljen delati, je na voljo veliko dela, zaposlitev pa izjemno malo – imam pa prijateljice in kolegice, ki niso bile tako dejavne in imajo še več podobnih strahov. Po mesecu dni se zavedam, da tudi sodelavcem ne bo lahko z mano – saj ni nič takega, le miselnost se razlikuje. Mlajši imajo pri odpravljanju kakšne težave eno idejo, jaz povsem drugo. Na koncu bo zadeva urejena, ampak pot do tega je drugačna. Za zdaj nam gre dobro,« opaža Goranka.
Ravno dan pred našim pogovorom si je Ana zapisala Gorankin nasvet: »Ne smemo se jeziti na druge, saj tako škodimo sebi zaradi tujih napak.« »Včasih smo mladi zelo impulzivni in potem pride Goranka, rekoč, zakaj bi se jezili, ko pa se bo na koncu tako in tako vse uredilo. Še vedno se je in se mora. Veste, kaj me je oni dan fasciniralo? Da je prinesla zelo lepo narisan diagram poteka koordinacije medgeneracijskega centra. Na roke napisano in narisano! Mi bi to seveda naredili na računalniku, ona pa je naredila tako, kot so to počeli včasih! Ali pa ko je po prvem delovnem tednu prinesla šopek tulipanov, češ da bo v pisarni živahneje! To so malenkosti, na katere naša generacija pozablja; pozabljamo se ustaviti. Zelo sem vesela, da smo dobili Goranko, ker nas uravnotežuje. Verjamem pa, da bodo tudi izzivi, različni pogledi, in v to sem se spustila kot v dogodivščino in raziskovanje. Če zagovarjam medgeneracijsko sodelovanje in zaposlovanje starejših odraslih, je prav, da to preverim na lastni koži,« je odločna Ana Pleško, za katero stojijo mentorji, tudi starejši od 70 let. Ceni njihove izkušnje, modrost in nasvete.
Prihodnost?
Kritična pa je do programov za zaposlitev in aktivacijo starejših. Za mlade po njenih opažanjih obstaja mnogo priložnosti in različnih podjetniških delavnic, na starejše pa se pozablja. »Goranka je med bolj aktivnimi, in če ne bi brskala na zavodu, jim tako rekoč 'težila', ne bi bilo nič. Si predstavljate nekoga, ki se ne znajde tako? Tam bo do upokojitve! Ker se staramo, bo takih ljudi vse več in kmalu se bomo soočali s stanjem, ko bo zmanjkovalo delovne sile! Izobraževanja na zavodu so neprilagojena za starejšo generacijo, iz izkušenj govorim, da je treba izobraževanja zanje prilagoditi. Da mečejo vse generacije v isti koš, je hudo narobe. Na te stvari bom opozarjala, ker se mi zdi prav in nekdo mora začeti. Zdi se mi, da se vse pomete pod preprogo, in mene to res boli.« Ani namreč ni vseeno, kako bomo živeli jutri. Rada bi videla, da v sožitju in razumevanju med generacijami. »Kar kurjo polt dobim, ko začnem razmišljati, kaj vse nas še čaka, in mladim ne sme biti vseeno. Ljudje se ne zavedajo, kaj prihaja.«
