Novice Svet24

Drage bralke, dragi bralci,

ne, ne, ne govorim o evropskem nogometnem prvenstvu, temveč o denarju. Dejansko je denar najbolj pomembna postranska stvar. Z upravljanjem denarja, njegovim razporejanjem, trošenjem in varčevanjem se pravzaprav ukvarjamo sleherni dan, vsak tako, kot najbolje ve in zna. In to je tudi namen mojega bloga: razmišljati o denarju, o njegovi vlogi v našem vsakdanjem življenju. Na razumljiv način se bomo lotili vsakdanjih finančnih dilem in težav.- da bo razumel tudi Janezek.  

Osebno menim, da moramo sami poskrbeti zase in za svojo družino, žal. Ne računam več na pomoč države, ki se obnaša kot dementna stara gospa, ki vedno znova pozabi na nas državljane. Pa najsi je to pokojnina, ki me ne bo čakala na stara leta, zdravstveno zavarovanje, ki že zdaj ne krije nekaterih nujno potrebnih zdravil ali zdravljenj, kljub temu, da zavarovanje redno plačujem …

V študentskih letih sem v tujini staknil poškodbo roke. Zgodilo se je v zahodno usmerjeni, dobro stoječi in socialno urejeni državi, z dobrim zdravstvenim sistemom. Pripeljan sem bil v lepo, belo, urejeno, tehnološko napredno bolnišnico, s prijaznim osebjem in takojšnjim sprejemom, misleč, da sem tako rekoč lahko srečen, ker sem se poškodoval, saj je bila ustanova bolj podobna hotelu s štirimi zvezdicami kot bolnišnici. Skratka, popolno nasprotje tega, česar  sem bil vajen v Sloveniji. Še pomnite: odpadajoči strop v UKC Ljubljana, prepih pozimi, vročino poleti, pomanjkanje parkirnega prostora, absurdno visoke parkirnine, nervozno osebje in neprijazne varnostnike, da ne omenjam čakalnih vrst in poleti vročih sob, brez klime... 

V bolnišnici v tujini, kjer sem se znašel, tega ni bilo. Bil sem v bolnišničnem raju, doživel sem zdravstvena nebesa.  
Ta ekstatični trenutek je trajal do trenutka, ko sem v perfektni angleščini zaslišal vprašanje  iz ust angelskega bitja v sprejemnici: »What insurance do you have, sir?« (Kakšno zavarovanje pa imate, gospod?)

Zavarovanje? Seveda ga imam! Takoj!

V navdušenju izvlečem kartico zdravstvenega zavarovanja, podobno kot takrat, ko izvlečete karto za razprodano tekmo nogometa ali košarke in ste veseli, da ste eden redkih, ki jo imate. Kartico predam gospodični z angelskim glasom in nasmeškom do ušes in čakam, da nadaljujem pot skozi ta bolnišnični hotel, v pričakovanju naslednje sobe, oskrbe, prijaznosti, …

Trenutek, ko sem čakal, se je spremenil v krajši časovni interval. Navajen čakanja doma, sem si mislil, da je to nekaj normalnega, verjetno bo zdaj, zdaj, ko mi bodo prikimali in rekli: »Gospod, vse je OK, nadaljujte.«

Kmalu sem doživel hladen tuš. Gospodična z angelskim glasom je predala kartico zavarovanja v roke robustnega in rahlo okroglega zdravniškega brata, ki mi je z ne tako angelskim glasom rekel, da me bolnišnica žal ne more sprejeti in da me bodo odpeljali v drugo.

Drugo? Kam? Naj grem iz raja? Ste nori? Spreletel me je vročinski val, po čelu so se mi ulile potne kaplje … »Čaki, kaj je narobe?« vprašam robustnega gospodiča.

Elegantno me odpravi s stavkom:»Ni pravo zavarovanje! Tukaj vas sprejmemo le z doplačilom ali drugim (boljšim) zavarovanjem.«
Doplačilo? Sem študent, v žepu imam za naslednji pint piva in hot dog... 

Počasi sedem nazaj na sedež, šokiran in prestrašen, ne vedoč, da je alternativna bolnišnica, kamor me bodo napotili, popolno nasprotje bolnišničnega raja. Kakor hitro sem pozabil, tako hitro sem se znašel v UKC Ljubljana, le v drugi državi. 

Tako sem doživel prvo pravo izkušnjo realnega pogleda v prihodnost, pogleda, ki je zelo spremenil moje prihodnje dojemanje vloge države, solidarnosti in skrbi zame kot posameznika...pogleda, ki me navdaja z nelagodjem, saj vstopa tudi v moje domače okolje, v mojo državo in v moj vsakdan. Ni mi všeč, pa vendar je to realnost. To je pogled, ki ga kroji najpomembnejša postranska stvar na svetu – denar.

Dogodek v bolnišnici v tujini je zaznamoval moje življenje. Mislim v naprej. Vem, da bom moral sam poskrbeti zase in za svoje otroke, za mojo družino, povrhu vsega pa še za ostarelo, dementno gospo, ki jo omenjam na začetku...