»Šlo je res za las. Verjetno za nekaj centimetrov in za nekaj minut,« je včeraj razmišljal Aleks Stič z Zgornjih Škofij, ki si bo nedeljski dopoldan zapomnil za vedno. Tako kot njegov 66-letni sosed, ki bi na lastnem dvorišču skoraj ostal pod svojim avtomobilom. Nameraval je namreč popraviti ročno zavoro, zato je avto dvignil z dvigalko, pod avto položil karton in se zleknil nanj na hrbet.
Kaj je šlo narobe, bo verjetno povedal sam, ko se bo vrnil iz bolnišnice. Da se je zgodila nesreča, je v nedeljo prva ugotovila Stičeva hčerka, katere soba je z oknom obrnjena proti sosedovemu dvorišču. »Zaslišala je glasen ropot in nato nekaj klicev na pomoč,« je povedal Stič, ki sicer na dvorišču svoje hiše ni slišal ničesar. Hči mu je povedala, da se je pri sosedovih gotovo zgodilo nekaj hudega, zato so tja stekli Stič, njegova žena, hčerka in njen fant.
»Zdelo se mi je, da se avto dviguje po milimetrih«
»Pred njihovim portonom je bilo že neko dekle, ki je sprehajalo psa in prav tako zaslišalo klice na pomoč. Vstopili smo na dvorišče in uzrli grozljiv prizor. Noge so štrlele izpod avta, preostali del telesa pa je bil pod avtom. Videli smo, da ima pod avtom luč, dvigalka pa je ležala na tleh,« se Stič spominja nesreče.
Dejal je, da je verjetno postavil svetovni rekord v stiskanju dvigalke, da jo je lahko spet nastavil pod avto in ga začel dvigati: »Zdelo se mi je, da se avto dviguje po milimetrih … Ko sem ocenil, da je dovolj dvignjen, sem rekel preostalim, naj soseda kar na kartonu potegnejo izpod avta.«
Sosed je bil skoraj brez zavesti, v obraz že ves moder, na ustih se mu je nabirala pena. Obrnili so ga na bok, da se ne bi zadušil, ga nekajkrat potrepljali po hrbtu, nakar je začel na kratko hropeti. Čez nekaj trenutkov se je sam obrnil na hrbet in počasi prihajal k sebi, takrat pa so že prišli reševalci, policisti in gasilci.
Gasilec ga je potrepljal po rami in pohvalil
Zdravnica je ponesrečenca na hitro pregledala, medtem naj bi že začel trzati z rokami in nogami, nato so ga mobilizirali, mu namestili infuzijo, gasilci pa so ga dvignili in odnesli v reševalno vozilo. Sosedje so slišali, da je v rešilcu že počasi govoril z zdravnico.
»Tega prizora ne bom nikoli pozabil,« nam je povedal Aleks Stič. »Tisti večer nisem mogel tako hitro zaspati, znova in znova se mi je odvijal pred očmi. Še nekaj minut, pa bi bili prepozni, in tudi avto, če bi bil nekaj centimetrov nižji ali pa težji … Gasilci, policisti in reševalci so prišli na kraj morda tri minute po klicu, kaj takega sem videl samo v filmih. Eden od gasilcev me je na koncu potrepljal po rami in rekel samo: bravo …«
