Živahen voznik tovornjaka, ki nas je pred dnevi pričakal s tremi velikimi obliži na glavi, pravi, da je bila njegova dolžnost, da se upre roparju. “Tukaj živim, tukaj služim in plačujem davke, Bistrica je zadnjih 16 let moje mesto in to je bila moja državljanska dolžnost!”
“Vsake toliko časa moraš tudi na banko in tistega dne sem šel. Ko sem vstopil, ni bilo nobenih strank. Vse sem lepo pozdravil, šefico, uslužbenko za pultom, z vsemi se poznam, ker imam račun na tej banki in redno hodim k njim,” se je dogajanja tistega deževnega petka pred desetimi dnevi spominjal 62-letni bolgarski državljan iz Ilirske Bistrice.
Ne zaradi strahu, ampak zato, ker ne želi ne publicitete ne časti, je privolil v pogovor pod pogojem, da ne napišemo njegovega imena, prav tako se ni želel fotografirati.
Ko je uslužbenki v banki izročil kartico in je ta začela delati svoje delo, je slišal nekoga, kako za njim nekaj rogovili.
Mislil je, da gre za šalo
“Nekaj je glasno govoril, najprej nisem bil pozoren nanj, nisem razumel, kaj govori. Potem pa ga naenkrat zagledam, ko se je postavil ob moj levi bok. Najmanj deset centimetrov višji od mene, športne postave, ves v črnem, zamaskiran, je v rokah držal pištolo, krilil z rokama in še naprej nekaj kričal. Sprva sem mislil, da je kakšen domačin in da se z uslužbenkami šali … Še zdaj mi gredo kocine pokonci, poglejte…,” nam pripoveduje. Ko pa je zamaskirani moški ustrelil v zrak, je Bolgar spoznal, da ne gre za nobeno šalo. In namesto da bi se umaknil, kakor bi storilo 90 odstotkov ljudi, je šel nadenj. “Kaj pa sem hotel? Čakati, da gre na uslužbenko in šefico? Prijel sem ga in on je prijel mene. Ker je bil višji od mene, me je z desno roko takoj prvič udaril z držalom pištole po glavi,” je povedal.
Roparja je moral rešiti kolega
Nato sta oba padla na tla, oziroma je Bolgar s seboj potegnil roparja, ki ga je trdno držal. Na tleh ga je ropar še dvakrat udaril s pištolo po glavi. Potem sta hitro vstala, ropar je hotel zbežati in skočiti proti vratom. “Ko je stopil vmes, sem ga z vrati stisnil na pol telesa. Jaz sem ga trdno stiskal z vrati, hotel se je izmuzniti skozi, in šele takrat sem videl tega drugega moškega, ki je bil prav tako zamaskiran in je stal z dežnikom pred vrati banke. Mogoče mu je tisti malo pomagal, ne vem, ne spomnim se natančno. Skratka, izmuznil se je skozi vrata, za seboj potegnil tudi veliko črno torbo in skupaj sta zbežala levo od vhoda,” je povedal pogumni Bolgar.
Medtem je iz treh ran na glavi močno krvavel, do njega so pritekle vse tri uslužbenke in šele takrat mu je ena povedala, da mu je ropar v angleščini ukazoval, naj se uleže na tla. V nekaj minutah so bili v banki prvi policisti, potem še ostali, kriminalisti in reševalci, ki so Bolgara oskrbeli, ga odpeljali v zdravstveni dom in nato na šivanje ran v izolsko bolnišnico. “Ne vem, koliko šivov so mi naredili, nisem vprašal. So mi pa zašili vse tri rane,” je povedal in pokazal obliže na levi strani čelnega dela glave, temena in zatilja. “Ne, ne boli, bolj je nerodno, ker me vsi vidijo, ustavljajo in čestitajo. Zato zdaj ne hodim veliko ven, če grem, pa se skoraj zamaskiram s kapo in visokim ovratnikom …,” nam je še povedal.
“Kako bi jim pogledal v oči?”
“Morda sem za vse ostale res tujec, vendar jaz živim tukaj, to je zdaj moja država in moje mesto. Tukaj dobivam plačo in plačujem davke. In zato menim, da je bila taka reakcija moja državljanska dolžnost. Poleg tega je to moja banka, vse uslužbenke poznam po imenu. In kako bi se potem lahko skril v kot in čepel na tleh, medtem ko bi on maltretiral ženske? Kako bi jim jutri pogledal v oči na ulici, kako bi šel nazaj k njim na banko?” se sprašuje naš sogovornik. Kot voznik je prepotoval celo Evropo in nikoli z nikomer ni imel nobenih težav. “Očitno je pri 62 letih prišel čas, da se to zgodi. In to doma,” je dodal.
“Ne, ni mi žal, da sem to storil, žal bi mi bilo, če tega ne bi storil. Potem se ne bi mogel pomiriti sam s seboj,” je povedal in dodal, da so se mu vse uslužbenke osebno zahvalile, z banke pa so ga poklicali po telefonu, se mu zahvalili in napovedali obisk. “Ampak jaz ne pričakujem nič. Tega nisem storil ne za zahvalo, ne za nagrado ne za vašo zgodbo. Človek mora imeti v življenju pokončno držo. Nekdo se ukvarja s politiko, nekdo dela v fabriki, jaz celo življenje pošteno delam, živim od svojega dela in ne ropam bank. Lahko bi me ustrelil, če bi imel nož, bi me lahko zabodel, lahko bi me prijel za vrat … Ampak hvala bogu se je vse dobro končalo,” je sklenil 62-letni “bistriški” Bolgar.
