Pred zaključkom sojenja je bila danes zaslišana še predstavnica Zavoda RS za varstvo narave, ki je povedala, da so se nedovoljeni posegi na območju povirja potoka Koritno, kjer so bili mokrotni travniki velike biotske pestrosti, dogajali že pred letom 2013, ko je obdolženi postal lastnik teh parcel. Dotedanji posegi so delno uničili tla in biotsko raznovrstnost območja. Nadaljnje izvajanje drenaž in nasutij večjih količin različnih materialov pa se je, kot je povedala predstavnica zavoda, nadaljevalo tudi po letu 2013 in privedlo do dokončnega uničenja naravne vrednote na tem območju.
Tožilka Polona Košnjek, ki je glede na pričanja danes nekoliko spremenila obtožnico, je v zaključni besedi izpostavila, da je obdolženi kljub inšpekcijskim odločbam posege nadaljeval. Zato je prišlo do razvrednotenja tal, uničevanja habitata raka koščaka in onemogočenja rasti močvirske vegetacije. Zakon za tistega, ki s kršitvijo predpisov povzroči dejansko škodo kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim ali rastlinam, predvideva do osem let zapora. Tožilka je za obtoženega zaradi njegove predhodne nekaznovanosti sodišču predlagala izrek pogojne zaporne kazni enega leta in štirih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let.
Zagovornica obtoženega Monika Markelj je na drugi strani dejala, da tožilstvo ni dokazalo, da bi bi bil obdolženi kriv očitanega kaznivega dejanja. Izpostavila je, da so omenjena zemljišča že desetletja v upravljanju družine obdolženega. Lastništvo je od svojih staršev prevzel leta 2013 zaradi pridobitve subvencije za mladega prevzemnika, vendar se dejansko upravljanje s kmetijo ni spremenilo in še naprej kmetijske površine obdelujejo vsi člani družine. Izpostavila je tudi zgolj domneve o posledicah in dejala, da zaradi trendov iz preteklosti in poteka procesov v naravi ni mogoče ugotoviti, kaj je pripeljalo do sedanjega stanja. Glede na kronologijo dogodkov ni možno ugotoviti, kdo je dejanje storil, kdaj naj bi ga izvrševal in kdaj naj bi prišlo do očitane posledice. Kazenske odgovornosti pa, kot je dejala, ni mogoče kar vezati na lastništvo parcel.
Dodala je, da bi lahko okoljski inšpektorat vse od odločbe leta 2011, ki je bila podana še zoper prejšnjega lastnika, sam izvedel inšpekcijsko odločbo, vendar je ni. Zaradi nezadostnega odziva inšpektorata je nato Zavod RS za naravo leta 2020 podal prijavo ne le inšpekciji, temveč tudi policiji. Kot je ocenila zagovornica, gre za zlorabo kazenskopravnega sistema, preko katerega se skuša izvesti inšpekcijski upravni postopek, glede katerega pa je v teku ugotavljanje ničnosti. Pristojno ministrstvo je pred kratkim izdalo odločbo, s katero je ugodilo pritožbi zavezanca glede inšpekcijskega postopka in zadevo vrnilo organom prve stopnje v ponovni postopek.
Sodnica Polona Kukovec je pri sodbi zaradi same problematičnosti inšpekcijske odločbe izpustila očitke o njenem neupoštevanju, sicer pa je v večjem delu sledila tožilki. Odločila je, da je obdolženi kriv, da je od maja 2016 do novembra 2019 območje zasipal z različnim materialom in s tem povzročil dodatno poškodovanje naravne vrednote. Kot je povedala sodnica, sodišče glede na dejavnosti, s katerimi se ukvarja obdolženi, in glede na navedbe iz inšpekcijskih postopkov, nima pomislekov, da je za dejanja odgovoren prav on. "Za takšno kaznivo dejanje, katerih obravnava je v naši sodni praksi še precej za začetku, se mi zdi primerna kazen, ki jo je predlagalo tožilstvo," je dejala in mu izrekla še nekoliko nižjo pogojno kazen od predlagane.
