V intervjuju za Wall Street Journal je glasbenik razpravljal o številnih temah, od vzpona tehnologije in pretakanja vsebin do njegovih najljubših televizijskih oddaj. Na vprašanje, kako odkriva novo glasbo, je Dylan odgovoril, da večinoma »po naključju«, nato pa je naštel več kot 20 glasbenikov, ki jih je poslušal v zadnjem času.
Poleg Eminema in Wu-Tang Clan je povedal, da so mu zelo všeč tudi Royal Blood, Celeste, Leonard Cohen, Rag N' Bone Man in Nick Cave. Poleg omenjenih glasbenikov je Dylan omenil tudi vrsto tako imenovanih bolj »obskurnih umetnikov« in dejal, da je poslušal bendovca Tinyja Hilla, saksofonista Teddyja Edwardsa in kitarista Teddyja Bunna, ki so bili najbolj dejavni med 40. in 60. leti prejšnjega stoletja. Dylan je omenil tudi glasbenice, kot so Ella Fitzgerald, Brenda Lee in Janice Martin, slednjo je opisal kot »ženskega Elvisa«.
V živo je videl
Med umetniki, ki jih je videl v živo, se je Dylan spomnil dveh nastopov skupine Metallica ter koncertov skupin Oasis in Klaxons. Pevec je še razkril, da se je »posebej potrudil«, da je videl Jacka Whita in frontmana skupine Arctic Monkeys Alexa Turnerja.
Družbeni mediji
Dylan je spregovoril tudi o vplivu pretakanja in družbenih medijev na današnjo glasbo in dejal: »Vse je preveč enostavno. Samo en poteg prstanca, sredinca, en majhen klik, to je vse, kar je potrebno, in smo tam ... Vse je preveč enostavno, preveč demokratično.«
Promocija njegove knjige
Dylanov intervju je služil kot promocija njegove nedavne knjige The Philosophy of Modern Song (Filozofija sodobne pesmi), ki je na prodajne police prišla prejšnji mesec. Knjiga je sprožila polemiko, ko je bilo razkrito, da je Dylan s pomočjo naprave vpisal svoj podpis na izbrane izvode, ki so bili oglaševani kot lastnoročno podpisani. Pevec in založnik knjige Simon & Schuster sta se opravičila za napako, ki jo je Dylan opisal kot »napako v presoji«.
