Idilični zaselek pri Rogaški Slatini je v kolektivnem spominu številnih Slovenk in Slovencev še vedno zapisan kot kraj brutalnega štirikratnega umora z začetka leta 1997. Edino ime, ki se je do zdaj pojavljalo v zvezi z zločini v Tekačevem, je Kristijan Kamenik, ki je bil takrat star komaj 25 let; vendar na domačiji Poharčevih naj ne bi zagrešil zločina sam.
Kamenika so aretirali konec aprila istega leta doma v Slovenskih Konjicah. Izdali naj bi ga športni copati znamke Nike air max, katerih odtise so preiskovalci našli na domačiji Poharčevih. Vendar slovenski, nemški, švicarski in britanski sodni izvedenci nikoli niso našli skupnega jezika o tem, ali so res Kamenikove »najkice« pustile sledi na kraju zločina. Zdaj tega pregovorno »kronskega« dokaza tožilstva v kazenskem spisu ni več, saj so ga celjski okrožni sodniki izločili, odločitev pa so potem potrdili še na višjem sodišču. Odredba, s katero so mu leta 1997 zasegli copate, ni bila obrazložena po črki zakona, Kameniku pa je bila z brskanjem kriminalistov po domovanju kršena tudi pravica do nedotakljivosti stanovanja.
Denar je hranil doma, bankam ni zaupal
Petega marca 1997 so v Tekačevem na domačiji s hišno številko 9 sosedje našli trupla 75-letnega Štefana Poharca, njegove tri leta mlajše žene Frančiške, njune podnajemnice, 32-letne Helene Krošlin, ter njene hčere Viktorije, dijakinje srednje trgovske šole v Celju. Vsi so bili pokončani s streli v glavo iz pištole znamke Makarov. Po mnenju tožilcev iz koristoljubja. Gospodar, nekoč zaposlen v zavarovalniški branži, se jeza šankom bojda rad hvalil o svojih prihrankih, njegova mantra naj bi bila, da je denar treba šparati doma, ker bankam ne gre zaupati. S podstrešja domačije naj bi sicer izginilo nekaj kilogramov zlata in milijoni deviz. Frančiška Poharc in Viktorija Krošlin sta bili usmrčeni v hiši. Gospodarico so našli pri vratih, komaj 17-letno dijakinjo v kuhinji, gospodarja Poharca in Heleno Krošlin pa v mlaki lastne krvi v hlevu. Kamenik sicer trdi, da nikoli ni bil v Tekačevem, da oškodovancev ni poznal in z njimi nikoli ni imel opravka ter da je ves čas, kadar pač ni bil zadržan zaradi prestajanja zapora v tujini, odkritosrčno sodeloval s kriminalisti in policisti, ki preiskujejo zadevo.
Nedosegljiv zaradi mamilarskih poslov v tujini
Pa je bil Kamenik leta 1999 vseeno obsojen na takrat najstrožjih 20 let zapora, vendar so višji sodniki sodbo razveljavili in primer vrnili v presojo. V drugo je bil oproščen, a so višji sodniki sodbo spet razveljavili in odredili novo sojenje. Tretje se je začelo leta 2007 in je bilo prekinjeno, ker so Kamenika marca 2008 aretirali na Reki in strpali v pripor zaradi heroinskih poslov. Na Hrvaškem je bil za preprodajo mamil obsojen na osem let zapora. Ko je odsedel, so ga v okolici Milana prijeli z vrečo kokaina in spet obsodili na osem let zapora. Medtem je bil v Srbiji zaradi »dilanja« heroina v odsotnosti obsojen na skoraj dve leti zapora. Ko je po odsluženi kazni v Italiji spet pripotoval v Srbijo, so ga prijeli, ker bi moral v zaporu prebiti še 22 dni, večino je namreč v tej zgodbi že pred leti odslužil v priporu. Zdaj je svoboden in ga v zadevi Tekačevo na celjskem sodišču uradno pričakujejo že četrtič, s primerom pa se bo ukvarjal že peti sodnik oziroma sodnica.
Sodili mu bodo po starem, grozi mu največ 20 let
Če smo decembra lani poročali o izreku prve (še ne pravnomočne) kazni dosmrtnega zapora v samostojni državi, Silvu Drevenšku za trojni umor v krogu domačih v Gerečji vasi v okolici Ptuja, pa Kameniku za štirikratni umor grozi »le« 20 let zapora. Obtoženemu morajo namreč soditi po zakonu, ki je veljal v času domnevne storitve kaznivega dejanja, torej marca leta 1997 (oziroma po zakonu, ki za obtoženca predvideva milejšo kazen). V Sloveniji pa je še iz časa nekdanje Jugoslavije vse do leta 1998 veljala kot najvišja možna kazen 20 let zapora. Leta 1998 se je zvišala na 30 let, dosmrtni zapor pa je uradno začel veljati na dan mrtvih leta 2008. Dandanes menda najbolj obremenilnega dokaza, športnih copatov, kot rečeno, v spisu ni več. Imajo pa tožilci morda v rokavu novega aduta. Govori se, da so z najsodobnejšo tehnologijo le identificirali Kamenikovega domnevnega pomagača, hrvaškega državljana Kamenikovih let, ki je v tej zagonetni kriminalni zgodbi v Tekačevem do zdaj nastopal kot »neznani storilec«.
