Novice Svet24

Dr. Damijan Štefanc je predavatelj na oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Poleg akademskega dela je aktiven kot član izvršnega odbora Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, kjer je tudi urednik revije Sodobna pedagogika. V preteklosti se je Štefanc že politično angažiral kot predsednik programskega odbora za šolstvo in šport stranke Zares, zdaj pa kot strokovnjak na področju vzgoje in izobraževanja opozarja na sporne posege aktualne vlade na to področje. Zadnja takšna poteza, to je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), je sprožila mnogo neodobravanja, predvsem zaradi sprememb struktur svetov zavodov, a Štefanc opozarja, da to morda celo ni bil glavni cilj predlagatelj iz stranke SDS, pač pa da se hudič skriva v podrobnostih. Z Damijanom Štefancem smo se pogovarjali dobra dva tedna po dokončnem sprejetju omenjenega zakona.

Stroka je tako rekoč enotno nastopila proti predlaganim spremembam zakonodaje, med drugim zaradi strahov o politizaciji šolstva. Seveda ne gre za prvi takšen poskus, spremembe svetov zavodov je uzakonila že prva Janševa vlada, a so nato nasledniki vrnili zadeve v prvotno stanje. Če za začetek vrnemo časovnico v devetdeseta, me zanima, kako so si pedagoški delavci sploh sprva izborili relativno veliko moč v zavodih, kako to, da že takrat ni politiko premamila želja po prevladujočem vplivu na vzgojo in izobraževanje?

Ko smo se osamosvojili kot država, smo seveda nekaj let morali formalnopravno delovati po stari zakonodaji in v prvih nekaj letih prenoviti pravne podlage za pravzaprav vsa področja življenja, vključno s področjem vzgoje in izobraževanja. Premisleki, kako urediti šolski sistem, so trajali nekaj let, vse do leta 1996, ko je bil sprejet prvi paket nove šolske zakonodaje v samostojni Sloveniji in smo sprejeli vseh šest šolskih zakonov, kar je predstavljalo sistemski skelet šolske zakonodaje. V tistem obdobju so potekale razprave tudi o tem, kako zasnovati upravljanje šol, in prevladala je odločitev, da morajo imeti v svetu šole nekoliko večji delež zastopanosti zaposleni. Zlasti zaradi tega, ker je bil svet šole postavljen tako, da je pridobil nekatere pristojnosti, ki so vezane na strokovno delovanje šol, na primer sprejemanje letnega delovnega načrta ali razpravljanje o vzgojni problematiki na šoli. Zato je pomembno, da imajo predstavniki zaposlenih na šoli dovolj močan glas, seveda ob hkratnem dialogu s predstavniki ustanovitelja in staršev.

Bobo

Leta 2006, v času šolskega ministra dr. Milana Zvera, torej v času vlade, ki jo je tudi takrat vodila SDS, je bila ta rešitev spremenjena. Z obrazložitvijo, da je treba razmerje med zaposlenimi in drugimi predstavniki »uravnotežiti«. Del pedagoške stroke je že takrat, tako kot danes, temu nasprotoval. Že pred 15 leti smo opozarjali, da gre za sporne spremembe, predvsem zato ker je takšno »uravnoteženje« odprlo bistveno večjo možnost političnih intervencij zlasti s strani lokalne politike. Pred spremembami so imeli predstavniki ustanovitelja tri člane, starši prav tako tri, zaposleni pa pet članov. Če je denimo ustanovitelj hotel doseči sprejetje kakšnega predloga ali vplivati na imenovanje ravnatelja, je moral pridobiti na svojo stran vse tri starše ali pa vsaj del staršev in del zaposlenih, lahko bi torej rekli, da je bil v vsakem primeru primoran oblikovati močno »koalicijo«. Z zmanjšanjem števila članov zaposlenih na tri je postala formula sestave sveta šola 3-3-3, s čimer ustanovitelju – torej lokalni politiki – zadostuje le pet glasov za uveljavitev svojih interesov. Dva glasova manj s strani zaposlenih pomenita tudi, da je v svetu šole objektivno manj možnosti za uveljavitev strokovnih argumentov tistih, ki na šoli dejansko delajo in z njo neposredno vsak dan živijo. Tudi zato je bil leta 2009 zakon ponovno spremenjen in je sestavo sveta šol povrnil v prvotno stanje (5-3-3 v prid zaposlenih).

Zdaj, pred nedavnim sprejeta zakonska rešitev, ki je posledica v zadnjem trenutku vloženega koalicijskega amandmaja, pomeni, da smo se vrnili na enako točko kot leta 2006. Čeprav sprejeta rešitev ni tako radikalna, kot so jo sprva predlagali koalicijski poslanci – ti so namreč želeli, da bi imel ustanovitelj kar pet glasov, zaposleni in starši pa bi ohranili samo tri – je še vedno problematična, saj zaposlenim jemlje dva glasova, s tem pa se bistveno bolj odpira možnost za ideološke in interesne vplive lokalne politike na šole.

Je bila ta možnost namen sprejetja zakona ali samo neizogibna posledica, ki bo sledila iz njegove implementacije?

Če gledam nekoliko širše, bi rekel, da imamo v tem trenutku opraviti z vladajočo politiko, ki natančno ve, kaj dela, in je pri tem zelo metodična. SDS je stranka, ki je zmožna svoje politične interese uveljavljati zelo premišljeno. Zato me nekoliko zmotijo ocene, ki jih včasih slišim v javnosti, češ da smo v tem trenutku priča nesposobnemu političnemu vodenju. Zdi se mi, da je to precej naivno razmišljanje. Problem je natanko v tem, da imamo opravka z metodično, premišljeno in dolgoročno uspešno razgradnjo demokratičnih temeljev te države. Vladajoča politika, na čelu katere je stranka SDS, sistematično prevzema najprej represivne in ekonomske aparate države – saj vidite, kako svoje politično lojalne kadre nastavljajo po vseh ključnih gospodarskih položajih, kako si prizadevajo podrediti policijo in kako metodično pripravljajo teren za politični prevzem tožilstva in sodstva. Vsi tisti javni linči tožilcev, sodnikov, vpitje o krivosodju in podobno – vse to ima svoj jasen namen. Šolstvo tu ni in ne bo nobena izjema.

Gre torej za prizadevanja vse družbene podsisteme v čim večji meri politično in ideološko zavzeti. In spremembe šolskega zakona, o katerem se zdaj pogovarjava, imajo kar nekaj nastavkov tudi v to smer. Omogočajo namreč, da politika bistveno lažje imenuje sebi všečna vodstva šol. In če spet pogledava nekoliko širše: če želite v družbi odpirati s šolo povezana občutljiva ideološka vprašanja, ni nepomembno, kakšno strukturo vodstvenega kadra imate na ravnateljskih položajih. Če bi denimo želeli nekoč – v bližnji prihodnosti? – ponovno odpreti vprašanje, ali naj imajo ženske pravico do splava, morda o tem, ali kaže spet razmišljati o statusu verouka v sistemu javne šole, in podobno, je seveda zelo pomembno, da so na vodilnih šolskih položajih ljudje, ki so vaši neokonzervativni ideologiji naklonjeni. Zato je tako zelo pomembno, da imamo zakonsko rešitev, ki spodbuja imenovanje ravnateljev po strokovnih kriterijih in čim bolj zavira poskuse političnega kadrovanja. A zadnje zakonske spremembe niso sporne samo v točki sestave svetov šol. V njih najdete tudi nov cilj vzgoje in izobraževanja, ki se tam ni znašel po naključju in se glasi, da je treba v šolah vzgajati »s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah«. Zdi se mi, da je morda ravno to ključna sprememba v tem ZOFVI. Zakaj? V prihodnjih štirih letih bomo v Sloveniji z evropskim denarjem, ki ga bomo pridobili za okrevanje in odpornost, med drugim prenovili vse kurikularne dokumente, od vrtca do univerze. To pomeni, da bomo izvedli prenovo vseh učnih načrtov. In vsaka taka prenova mora slediti zakonsko določenim ciljem vzgoje in izobraževanja. Kaj torej v tem kontekstu pomeni v krovnem šolskem zakonu zapisan cilj, ki pravi, da je treba vzgajati skladno s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah? Katere so te vrednote, ki še niso zapisane v obstoječih ciljih? Kdo bo določal, kaj pomeni »slovenska kultura«? Je to potica, je to kranjska klobasa, je to katoliška veroizpoved? Potrebujete samo še neko politično ali družbeno gibanje, ki bo to ideološko geslo »slovenske kulture in evropskih vrednot« napolnilo s konkretno vsebino (na primer proti abortusu, za katoliško veroizpoved in podobno) in nato izvajalo pritisk, da se takšno pojmovanje odraža v kurikularnih dokumentih in izobraževalnem sistemu na splošno. Zato na ta cilj ne gledam kot na nekaj naključnega, bojim se, da bo prav ta zakonski manever pomagal pri vzpostavljanju neokonzervativne ideologije, ki je blizu aktualni vladajoči politiki.

Ko smo v strokovnih združenjih kritizirali predlog tega zakona, se mi je zdelo povedno, da je bila prav ta točka naše kritike deležna najsilovitejšega odziva trenutne koalicije in njihovih podpornikov na družbenih omrežjih. Ni naključje, da so se podporniki sprememb med razpravo o zakonu potrudili napisati izjavo za javnost v podporo »slovenski kulturi«, se zapeljali do Trsta po podpis Borisa Pahorja, se z njim celo fotografirali in se v svojem pismu zavzemali za to, da se začne nekakšen dialog o vrednotni orientaciji javne šole. V Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije smo zato jasno povedali, in na tem mestu tudi sam ponavljam, da bo v Sloveniji javna šola ostala javna in laična.

Gre politično za kar premeteno potezo, kajne? Čeprav bi morebitna bodoča levosredinska vlada lahko preprosto spremenila sestave svetov zavodov v predhodno obliko, je malo verjetno, da bo iz zakona brisala »slovensko kulturo«.

Četudi bo naslednja vlada levosredinska, ostaja veliko vprašanje, ali bo to v dolgoročnejši perspektivi dejansko pomenilo zaton neokonzervativnih in avtoritarnih teženj. Ne upam biti tak optimist. Tudi če v naslednjem obdobju ne bo na oblasti k avtoritarnosti usmerjena desna politika, si je ta politika pripravila vse potrebno, da lahko prihodnja štiri leta ali manj opazuje napore vodenja države z udobnega opozicijskega sedeža. Kdorkoli bo prevzel oblast po aprilu 2022, se bo moral soočiti z nehvaležnimi ekonomskimi in družbenimi razmerami ter posledično kaj hitro tudi z nezadovoljstvom ljudi. In če je trenutna oblast, zlasti SDS, pri čem res dobra, je dobra v prevajanju nezadovoljstva ljudi v lastne politične točke. Zato mislim, da se nam bodo ključni ideološki družbeni premiki začeli dogajati od leta 2026 dalje, seveda pod pogojem, da naslednja vlada ne bo že prej vrgla puške v koruzo.

Skrbi me torej, da kot družba počasi prihajamo v položaj, ko bomo zelo težko ubranili demokratične pridobitve, s katerimi smo vstopili v 90. leta, torej temelje, kot so človekove pravice, pravna država, navsezadnje neka zavezanost temeljnim postulatom demokratične družbe. Zdi se mi, da se nam ti temelji počasi izmikajo. Samo upam lahko, da se pri tej oceni motim.

Je očitanje vladajočim, da vsiljujejo lastno ideologijo v šolstvo, dober argument za politični boj? Čeprav se ne strinjamo s tem, kar zdaj počne politika, se vendarle moramo strinjati, da je šola bila in vedno bo ideološki aparat države. Tako kot za »slovensko kulturo« tudi za ostalimi termini stoji takšna ali drugačna ideologija.

Drži, da je šola vedno bila prostor, skozi katerega se uveljavljajo politični in ideološki interesi. Šola je pač v tem pogledu aparat države, ki generira ali pa formira ljudi, tako da na neki način čim bolj ustrezajo temu, kar zlasti ekonomska družbena razsežnost potrebuje. To so teze, ki so že dolgo znane. Mislim pa, da vendarle ni vseeno, ali bomo mlade vzgajali v javni šoli skladno z občimi vrednotami, v imenu idej demokracije, vključujoče družbe, pravne države, ali pa bomo prepustili šolo neki drugi ideologiji, ki bo temeljila na izključevanju drugače mislečih, na vračanju v zatohlo domačijskost, na promoviranju podložnosti strankarskemu političnemu gospodarju in zatiranju tistih, ki se ne želijo ukloniti. V tej državi se moramo vprašati, ali hočemo živeti v skupnosti, v kateri tisti, ki je v nekem danem trenutku oblast, pravzaprav narekuje način življenja vsem ostalim in izključuje tiste, ki pač niso del njegovega kluba, ali si želimo živeti v družbi, v kateri bomo razumeli, da je oblast v osnovi nekaj, kar si mora prizadevati za javno dobro, zato da bomo vsi živeli bolje.

Da, šola je vedno ideološki aparat države, ampak ni nepomembno, kakšna je ideologija, ki jo ta šola promovira in vzdržuje. Ravno zato se mi zdi, da je tako zelo pomembno, da v družbi o tem razmišljamo. Če se vdamo v usodo in privolimo, da sploh nima smisla razpravljati o tem, kako bomo problematizirali ideologijo, ki vstopa v šolo, potem bomo pač privolili v neke vrsto socialnodarvinistično logiko, ko si bo šolo vedno podredil pač tisti, ki bo v danem trenutku imel največjo moč.

V zadnjih dveh letih se razmišljanja o šolstvu prevladujoče ukvarjajo s pandemijo, kaj pa so tisti izzivi, ki nas čakajo, ko se vrnemo »v normalo«, kolikor je ta sploh še mogoča? Ali sploh že vemo, kakšne posledice so pandemija in pripadajoči ukrepi pustili na učencih, dijakih in študentih?

Naj začnem pri koncu vprašanja. Kolikor vem, celovite evalvacije, ki bi pokazala, kakšne so posledice dogajanja v zadnjih dveh letih na znanje in izobrazbo otrok in mladih, še nimamo, čeprav je bila že pred časom naročena. Na ta primanjkljaj informacij smo večkrat opozarjali, saj moramo najprej dobiti podatke, ki bi nam pokazali, kje smo, ker šele na tej podlagi lahko pripravimo strokovne odzive in rešitve za naprej.

Vsekakor nas čaka veliko dela. Mislim, da v Sloveniji potrebujemo nek celovit sistemski premislek o tem, kaj od šolstva pravzaprav sploh želimo in kakšen šolski sistem hočemo imeti. Nazadnje smo namreč opravili ta premislek pred dobrimi 10 leti, ko je nastala bela knjiga leta 2011, ki sicer nikoli ni bila čisto zares pretvorjena v celovite sistemske rešitve. Obležala je namreč v predalu. Zadnja resna in celovita sistemska reforma je bila tako opravljena leta 1996. Od takrat dalje v šolski sistem posegamo tako, da vsak minister nekaj sistemskih rešitev spremeni, največkrat brez širšega premisleka o tem, kako neka sprememba vpliva na sistemsko celoto. Jaz temu rečem, da na neki način iz te sistemske stene vlečemo opeko za opeko, in v tem trenutku imamo že precej luknjičast šolski sistem.

O sistemu kot celoti bi bilo treba resno premisliti tudi zaradi tega, ker ni logično, da se – kot sem omenil malo prej – pred tem lotevamo celovite kurikularne reforme. Imeti morate vnaprej zelo jasno podobo tega, kako boste organizirali, financirali in strukturirali sistem, zato da potem lahko delate kurikularne podlage; torej napolnite ta sistem z vsebino. Ne morete pa obstoječega luknjičastega sistema nadgrajevati z nekakšnimi sodobnimi kurikularnimi rešitvami. Če povem drugače, lotevamo se kurikularne prenove, nismo pa še nič povedali o novi beli knjigi. Sploh se nihče ni vprašal, kako si sploh predstavljamo splošno izobrazbo ljudi, ki se zdaj rojevajo in bodo odrasli in splošno izobraženi leta 2040 ali leta 2050. Ta situacija s pandemijo nas je dodatno še zelo radikalno postavila pred dejstvo, da moramo razmišljati o vlogi tehnologije v izobraževanju. Živimo v visoko digitaliziranem svetu, tudi v šoli so nam v tem času določene tehnološke rešitve postale samoumevne, resnega premisleka o vplivih digitalizacije pa še nismo opravili.

Zaradi vseh prihajajočih izzivov si želim, da bi končno dobili neko šolsko politiko, iz katere bi bilo jasno, da je tej državi, tej politiki nasploh, mar za to, kaj se dogaja na področju vzgoje in izobraževanja. Nujno je, da izobraževanje začnemo razumevati kot neko resno družbeno in politično prioriteto. Ko zdaj spremljam ustanavljanje novih političnih strank, me zanima, ali so sploh pomislili na to, da v tej državi obstaja nekaj, čemur se reče šolstvo. Sodeč po programih, je pri večini – če ne pri vseh – to nizko na ravni prioritet. Vedno sta na vrhu gospodarstvo in zdravstvo, čemur seveda ne nasprotujem, bi si pa želel, da bi se politika zavedala pomembnosti vzgoje in izobraževanja. Že precej let imamo tudi v vrhu šolskega ministrstva politične akterje, ki niso niti resni profesionalni politiki niti resni šolski strokovnjaki. Včasih imam občutek, da je šolski politični vrh nekakšno parkirišče za strankarske politične povzpetnike. Res je problem, da je šolstvo politično zapostavljeno že vsaj 20 let, čeprav je bilo še konec 90. let to ena osrednjih političnih tem.

Kljub vsem problemom in zapostavljenosti, ki jih omenjate, dejstvo ostaja, da je slovensko šolstvo po svetovnih in evropskih merilih objektivno dobro delujoč sistem. Ali je potemtakem celo bolje, da se politika drži čim dlje od šolstva? Kako naivno je misliti, da bo šolstvo po inerciji, po principu od spodaj navzgor, lahko še naprej uspešno delovalo in se razvijalo?

Naš sistem razmeroma dobro deluje zato, ker je bil v osnovi dovolj dobro zamišljen. Podlaga iz 90. let je očitno dovolj trdna, da se ne glede na to, da se vsak, ki ima pet minut časa, zdaj s temi opekami igra, struktura preprosto ne bo čez noč zrušila. Vseeno pa mislim, da je zdaj treba vendarle opraviti celovit premislek. Ne zato, ker bi bilo tako zelo grozno hudo, ampak zato, da zaščitimo sistem pred tem, da bi vanj vstopali ideološki interesi, in da o njem razmišljamo, ga reflektiramo. Ne smemo sedeti na lovorikah, moramo si še naprej in še bolj aktivno prizadevati tudi za to, da bomo med učiteljske kadre dobili res kakovostne ljudi. Na tem področju smo storili veliko, ampak moramo se vprašati, kako bomo dosegli, da se bodo najuspešnejši posamezniki generacij odločali za učiteljski poklic, kar zdaj ni pravilo – in to za šolstvo dolgoročno ni dobro. Si predstavljate, da bi se na medicino vpisovali tisti, ki se ne bi uspeli vpisati na pedagoško fakulteto? Nekako takole: »Če ne bom mogel biti učitelj, bom pa zdravnik.« Ne bi se kar tako preprosto sprijaznili s to logiko, medtem pa smo v obratno logiko kot družba prej pripravljeni privoliti.