Najboljše se v življenju zgodi nenačrtovano, je ob koncu intervjuja povedal Janko Petrovec, ki sem ga na televiziji prvič videla v razvedrilnih oddajah, v zadnjih letih pa je izvrsten dopisnik iz Rima. Ko so v Italiji začeli umirati zaradi covida-19, si gotovo ni mislil, da ga bo ta precej grozna izkušnja, ko je kljub novemu virusu brez zaščite moral na teren, pripeljala do nove prelomnice – izdaje knjige Karantena. Rim. Knjiga je izvrsten vpogled v dogajanje dopisnika v teh izjemni situaciji, hkrati pa zapisi tudi odkrivajo, kdo je Janko, kadar ne dela. Preden poiščete knjigo, pa smo ga povprašali ne samo o knjigi in koroni, pač pa tudi o tem, kaj misli o svoji hiši TV Slovenija, ki je v tem trenutku na udaru politike.
Dolgo vas poznamo kot novinarja RTV Slovenija, tudi kot prevajalca, dopisnika iz Italije … Ampak zdaj ste postali še pisatelj, kajne?
Knjige so v resnici kar sestavni del novinarskega posla, zlasti ko gre za esejistiko, potopise in dnevnike – in Karantena. Rim. je pravzaprav nekakšen hibrid teh treh žanrov. Res pa je, da televizijski in radijski novinarji redkeje posegamo po tem formatu; nam je v večji izziv, ko lahko posnamemo daljši dokumentarec ali serijo oddaj. Ta knjiga se je rodila iz zapisov na Facebooku, ko sem v prvih dneh širjenja epidemije v Italiji vsak dan prejemal sporočila iz Slovenije, v katerih so me gledalci in poslušalci prosili za pojasnitve. In ker nisem zmogel odgovarjati vsakemu posebej, sem pisal kar vsem skupaj. Toda z dnevi so zapisi postali vse manj kronika epidemije in vse bolj zgodbe iz dopisništva. Nazadnje sem se zavedel, da pišem tudi o sebi, kar je bilo najbrž posledica hude deflacije človeških stikov v letošnjih pomladnih mesecih. Več ko je bilo objav, več je bilo tudi pozivov, naj jih strnem v knjigo. Toda vanjo sem uvrstil tudi številne zapise, ki jih Facebook ne bi prenesel, ker so prežalostni. Zaradi te izdaje se še nimam za pisatelja, vesel pa sem, da sem prestopil mejo knjižnega avtorstva.
Karantena. Rim. je naslov vaše knjige, ki ima dnevniško formo, tako da se lahko spominjamo, kako se je vse začelo v Italiji in potem še pri nas … Bi lahko rekli, da bomo življenje delili na čas pred korono in po njej?
Mislim, da imate prav. Letošnja pomlad je na vseh nas pustila posledice, zlasti glede čvrstosti naših medosebnih in družbenih vezi. Stiki, ki jih imam osebno z drugimi ljudmi, so še naprej omejeni na minimum. Če odmislimo najstnike, je z italijanskih ulic izginilo prijateljsko objemanje in poljubljanje. In hkrati se je razraslo občutje negotovosti glede prihodnosti, kar spodbuja varčno obnašanje. To je samo po sebi vrlina, toda živimo v gospodarskem sistemu, ki je utemeljen na potrošništvu. Če bomo še naprej trošili premalo, se gospodarstvo ne bo vrtelo, kot smo bili navajeni. Kar nas lahko pripelje do družbe, ki bo manj potratna, toda hkrati najbrž tudi revnejša. Zato je vse bolj aktualno vprašanje, ali smo takšno prihodnost pripravljeni sprejeti. Predvsem pa ne pozabiva, da travme še ni konec.
Glede na to, da ste v tem času res veliko delali za TV Slovenija, me zanima, kako to, da vas je zgrabilo, da ne pišete samo kratkih zapiskov, ampak da so zapisi sčasoma vse daljši, bolj bogati? Vas je pisanje zasvojilo ali kako?
Najbrž imate kar prav. Toda hkrati gre tudi za željo po temeljitosti. Prvi dnevi so bili polni nejevere in svojevrstnega vznemirjenja glede situacije, v kateri smo se znašli. Nato so prišli dnevi, ko se – razen službenih obveznosti – ni zgodilo več nič. Psihologi nam pogosto svetujejo, naj ne izključujemo dolgočasja iz svojih življenj, saj nas dolgčas pomiri in pomaga, da informacije, ki jih imamo v spominu, najdejo sozvočje med sabo. No, letos spomladi je bilo tega na pretek tudi v mojem sicer precej intenzivnem življenju. Mnoga doživetja so se zato vračala iz spomina in se spajala v nekakšne zaključke. Ti pa so potrebovali izpis zalednih zgodb, če naj bodo dojemljivi mojemu bralcu.
Kako to, da se vam sploh ljubi pisati še dodatno, ko pa je to že vaša služba?
Veste, jaz imam navzven precej preprosto življenje. Delo, branje, tek, odnosi s prijatelji in sorodniki ter tu in tam kakšno zasebno potovanje. Tako da imam v resnici precej časa tudi takrat, ko je službeni teden daljši od predpisanih štiridesetih ur. V sebi čutim veliko potrebo po razumevanju sveta in ljudi, razumevanje pa zame pomeni izpovedovanje in izpisovanje. Zame kot človeka jezika stvari zares obstajajo šele takrat, ko mi jih uspe ubesediti. In čeprav je to naporno, je hkrati nujno, če naj zorim še naprej.
Povejte – kdaj vas je bilo najbolj strah korone? Morda na začetku, ko še niti maske niste imeli, pa ste vseeno morali pripravljati prispevke?
Več trenutkov strahu sem doživel. V prvih dneh zaradi negotovosti, ko so številke skokovito rasle, pa o vsem skupaj nismo vedeli še skoraj nič. Drugič v tednih, ko je koronavirus vzel celo generacijo starejših prebivalcev Bergama in okoliških mestec; prizori vojaških vozil, ki so odvažali krste, bodo vse življenje ostali z mano. Tretjič, ko sem poklical svojega osebnega zdravnika, ki mi je rekel, da je šlo skozi njegovo ordinacijo dvajset koronavirusnih pacientov – in to so očitno ljudje iz mojega rimskega okoliša, ki obiskujejo iste trgovine kot jaz. Zasebno sem vse skupaj vzel kot vajo iz ubogljivosti in ves čas spoštoval priporočene ukrepe. Razdalja, maska, razkuževanje rok. Še zdaj tako ravnam.
V začetku februarja sem bil sicer nekoliko prehlajen, na kar sem se spomnil v začetku junija, ko so strokovnjaki odkrili, da naj bi novi koronavirus krožil po severni Italiji že januarja. Takrat sem šel na serološki test, ki je bil negativen. Kljub številnim delovnim stikom minulih mesecev torej nisem prišel v stik z virusom.
Veliko se je govorilo o manipulaciji, ampak vi ste videli, da je v Italiji dejansko bilo veliko žrtev, kajne?
Tri podatke vam bom navedel, ki so preverljivi in prihajajo iz karseda zanesljivih virov. Prvič: v Italiji so doslej uradno zabeležili več kot 35 tisoč mrtvih zaradi okužbe z novim koronavirusom. Drugič: državni statistični urad Istat je izračunal, da je v 95 odstotkov italijanskih občin marca in aprila umrlo skupaj 45 tisoč ljudi več od povprečja zadnjih petih let. Tu morda potrebujete še podatek, da je lani v Italiji iz vseh možnih vzrokov v vsem letu umrlo skupaj 647 tisoč ljudi. Tretjič: pred par tedni so znanstveniki na vzorcu sedem tisoč žrtev ugotovili, da jih je 90 odstotkov umrlo ZARADI novega koronavirusa, in ne samo Z njim. To pomeni, da je bil razlog za smrt covid-19, ne glede na siceršnjo zdravstveno sliko posameznika. To so dejstva. Zdaj pa sami zaključite, ali so vredna pozornosti ali ne.
V javnosti se pojavlja veliko špekulacij, češ da so nam virus namerno spustili in podobno. Ampak v resnici bi verjetno morali razmišljati drugače, da je pravzaprav sreča, da take pandemije ni bilo že prej, ko pa so zdravniki že desetletja opozarjali, da naš življenjski stil ni dober za nič drugega kot za to, da se virusi vse bolj krepijo in nas nekoč uničijo. Se strinjate?
Virusi se spreminjajo, mutirajo in prehajajo med vrstami. Pojavljajo se nove bolezni, izginjajo stare. Tako deluje narava na Zemlji, v tem ni nič novega in nič konspirativnega. Glede morebitnega laboratorijskega izvora virusa jaz ne vem nič, kar bi bilo znanstveno preverjeno. Če bo kdo kaj takšnega dokazal, in to upoštevaje mednarodno priznane protokole znanstvenega dokazovanja, bom na to pozoren, prej pa ne. Vsekakor je ta epidemija znova opozorila na hud problem onesnaženega okolja. Vzemite prebivalce mest v Lombardiji, na primer: Milano je v središču industrijskega večmestja, kjer je nebo po večini sivo tudi takrat, ko je jasno – vse naokrog pa intenzivno kmetijstvo Padske nižine. V Milanu in okolici je ogromno ljudi s problemi dihal. In med njimi je bilo tokrat največ žrtev.
Italija je zaradi korone res zelo trpela. Je to tudi zato, ker ni dobrega javnega zdravstva? In kako to, da se govori samo o maskah, zaprtju mej, ne pa kaj dosti o tem, da bi morali krepiti javno zdravstvo?
Organizacija zdravstva je v Italiji v veliki meri odvisna od deželnih uprav. V Lombardiji, denimo, zdravstvo temelji na zasebnikih z javno koncesijo. V tej deželi so v zadnjih dvajsetih letih sprožili to preobrazbo, ki je pripeljala do nekaterih zelo odmevnih znanstvenih prebojev. Toda ta sistem favorizira bolnišnični model zdravstvene oskrbe, zanemarja pa učinkovitost teritorialne razpršenosti javnih ambulant. Po domače rečeno: Lombardi se raje odpeljejo na urgenco kot pa k osebnemu zdravniku. In tak sistem se je v času epidemijske grožnje izkazal kot neprimeren.
Se danes še bojite korone? Mislite, da je prav, da svet še vedno v precejšnji meri stoji?
Zaenkrat se mi zdi, da nam gre v Italiji in Sloveniji še kar dobro. Lahko bi nam šlo še bolje, če bi se bolj vestno držali varnostnih ukrepov. Toda večini sveta gre precej slabše. Zato ne morem postaviti vrednostne sodbe.
Celoten intervju si preberite v novi številki
