Predsodki so vedno bili in vedno bodo. Ampak dejstvo je, da je najhuje, kadar je nas same sram zaradi nečesa, kar naj bi v družbi veljalo za slabo. Kajti zelo pogosto se v življenju izkaže, da v trenutku, ko pred drugimi ne skrivamo niti stvari, ki smo se jih nekoč sramovali, tudi drugi na nas začnejo gledati drugače – bolj občudujoče. To se je zgodilo tudi pisatelju, novinarju, voditelju Sandiju Horvatu, multipraktiku, ker se ukvarja še z mnogimi drugimi stvarmi. Dolgo časa se je sramoval, da je na pol Rom, ko pa je začel raziskovati zgodovino tega ljudstva, je spoznal, da ima kup razlogov, da je na svoje poreklo ponosen. Iz svojih izkušenj je napisal najprej eno, potem pa še dve knjigi, ki zdaj navdihujeta številne bralce tudi zunaj naših meja.
Imam prav, da je bilo pisanje pobeg oziroma neki obračun z življenjem?
Popolnoma prav. Sploh pri prvi knjigi je bil občutek ravno tak – da se soočim z življenjem, ko je umrl oče. Takrat so se vsa bremena družine zgrnila name in se z njimi nisem znal soočiti, še manj jih rešiti. Takrat sem začutil, da moram žalost in predvsem trenutno jezo, zakaj se to dogaja ravno meni, spraviti iz sebe – pisanje se mi je zdelo imenitna ideja, terapevtska v vseh pogledih. Čeprav sem pisal le neke vrste dnevnik, si nisem mislil, da bo iz tistih osebnih izpovedi nastala knjiga. Danes vem, da se ni lahko soočiti sam s seboj, a hkrati je to nekaj, kar te zares osvobodi. Druga in tretja knjiga sta nastajali spontano, ampak sem se odločil, da z osebnimi zgodbami bralcem nastavim ogledalo, v katero se marsikdo nerad pogleda.
Izdali ste že tri knjige. Je bilo s prvo najtežje?
Ne bi rekel, da je bilo katerokoli od treh knjig težje napisati kot ostali dve. Pišem vedno, ko začutim, da moram nekaj predelati ali dati iz sebe. Ko me poboža intuicija, da bi bilo vredno kakšen nov nauk zapisati, ali pa samo če me nekaj v življenju spomni na že doživet, predelan trenutek, ki je meni pomagal storiti korak naprej, takrat pišem. Takih trenutkov je veliko, kajti znaki so vsepovsod.
Vse knjige imajo v začetku naslova Preprosto enostavno. Je res življenje preprosto, enostavno?
Če bi me to vprašali pred leti, bi rekel, da je življenje res težko. Ko se ozrem nazaj, vem, da življenje ni lahko. Sam nerad uporabljam besede težko, ker potem samega sebe že prepričam, da nekaj ni mogoče. In kadarkoli me doleti in obišče ovira, velika ali majhna, se opomnim, da sem v življenju doživel in, še pomembneje, preživel že veliko hujše stvari, zato me nove ovire ne prestrašijo več tako, kot so me nekoč, zato vem, da bodo tudi nove ovire premagane. Če ne, pa najdem drugo pot. Zato pravim, da je življenje lahko preprosto enostavno, če se odločimo, da je takšno. Vse je odvisno, kako pogledamo na stvar. Kako pogledamo na stvar, pa je odvisno zgolj od nas samih.
Morda je še posebej zanimiva druga knjiga – Preprosto enostavno hvaležen, v kateri opisujete svojo življenjsko pot. Ste res hvaležni, čeprav je bilo težko?
Ja. Za dobro in slabo. Da to lahko povem na glas, sem potreboval skoraj deset let, da sem se sprijaznil, da življenje pač je. Vse, kar prinaša, moraš sprejeti. Da smo z družino včasih doživljali pekel, zanj nismo bili sami krivi, je pa bilo od nas odvisno, kako se bomo s tem soočili. Moram biti hvaležen, ker kako bi drugače prepoznal tiste dobre stvari, za katere sem potem še toliko bolj lahko hvaležen in jih cenim, da jih imam. Ko predavam, rad povprašam udeležence, za kaj so oni hvaležni. Večina jih odgovori, da so hvaležni za družino, prijatelje, stvari … Jaz pa vedno odvrnem, da sem hvaležen za vsako jutro, ko odprem oči, ker vem, da jih marsikdo danes ni več odprl. In tako tudi začnem dan – s hvaležnostjo za še en dan. Vse, kar bo sledilo dnevu, je samo še darilo. In ko ta občutek enkrat ponotranjiš, začneš tudi tako živeti in se ostala prepričanja, občutki spremenijo, izboljšajo.
Rom ste in tega ne skrivate. Je bila to ovira na vaši poti?
To, da danes lahko ponosno povem, da sem tudi Rom, je nekaj, česar si pred dvajsetimi leti niti priznati ne bi upal. Pot do tega, da sem ponosen na to, kar sem, je bila zelo dolga. Bolj kot okolica sem bil jaz tisti, ki je samega sebe zaradi tega, ker sem Rom, najbolj diskriminiral. Res je k temu pripomogla okolica, ki mi je vcepila stereotipe in predsodke, ki sem jim zaradi nepoznavanja lastne identitete, zgodovine in kulture verjel. Ampak ko sem začel spoznavati, kaj sploh pomeni biti Rom, že s tem, da beseda Rom v romščini pomeni človek, sem dojel, da to ni nič slabega. Bolj ko sem spoznaval kulturo Romov, našo zgodovino, jezik, rajši sem se imel. Ni lahko opisati občutek, ko se zavedaš, da pripadaš dvema svetovoma hkrati, ampak vseeno živiš le v enem. To, da sem Rom, je bila ovira, dokler sem jaz to svojo »romskost« jemal kot oviro. Spoznavanje Romov in osebna rast sta pri meni potekala vzporedno. In šele ko sem sam pri sebi dejstvo, da sem tudi Rom, začel dojemati kot prednost, ne kot oviro, se je okolica zaradi moje nove energije začela obnašati drugače. Saj veste, ko se prenehaš ubadati s tem, kaj si drugi mislijo o tebi, postane življenje lažje.
»Kadarkoli me doleti in obišče ovira, velika ali mala, se opomnim, da sem v življenju doživel in, še pomembneje, preživel že veliko hujše stvari, zato me nove ovire ne prestrašijo več tako, kot so me nekoč, zato vem, da bodo tudi nove ovire premagane.«
Imamo še vedno preveč predsodkov do Romov? Po drugi strani se mi zdi, da nekatere tudi sami potrjujete v knjigah …
Stereotipi so bili in bodo ostali. Navsezadnje imamo tudi Romi predsodke do ostalih Romov – še posebej med regijami. Včasih se mi zdi hecno, ko slišim, da si recimo večinski narod želi, da bi se Romi bolj asimilirali v družbo, ker vem, da so Romi, govorim predvsem za nas v Prekmurju, na čase še preveč asimilirani v družbo. Hkrati ne morem mimo dejstva, da je tako, ker se v naši regiji Romi zavedamo, da smo tudi mi najprej državljani Slovenije, medtem ko imam na delavnicah na Dolenjskem pri Romih vedno občutek, da sami sebe štejejo za manjvredne državljane ali celo kot tujce v državi, čeprav so tudi oni državljani Slovenije. A ker jih okolica tretira kot tujce, se tudi oni tako počutijo. In zato so tam stereotipi in predsodki toliko bolj živi. Vedno poudarjam, da je izobrazba tista, ki nas lahko reši iz začaranega kroga. Izobrazba Romov, da si lahko ustvarijo boljše življenje, in izobrazba večinskega naroda o Romih, da bi zrušili kak stereotip ali dva o njih. Saj vemo, da se bojimo tistih stvari, ki jih ne poznamo.
Vaša zadnja knjiga je Preprosto enostavno čutim. Se vam zdi, da se večina prevečkrat sramuje čustev, jih skriva …?
Žal se mi res zdi, da večina še vedno skriva čustva. Bodisi zaradi strahu, kaj bodo rekli drugi, bodisi ne želijo prizadeti čustev ostalih. Ampak vse se začne pri nas samih. Ljudje se prestrašijo, ko jim na vprašanje, koliko časa sem potreboval, da sem prišel do takega načina razmišljanja, odgovorim, da skoraj deset let. Pred leti sem začel namensko opazovati ljudi na kavicah po terasah in lokalih. Večina je na kavi s prijatelji z zamišljenimi pogledi, resnimi izrazi na obrazih, skoraj nihče se ne smeje, se ne heca. A ni to žalostno? Lažje se je kujati in se pritoževati, še posebej, če imaš na drugi strani sogovornika, ki te podpira v tem. Menim, da so čustva kot barve. In kot so nas naučili osnovnih barv, so nas naučili osnovnih čustev. Ampak ko začnemo mešati barve, mešamo tudi čustva. Takrat nastanejo nove barve, nova čustva, ki se jih v nobenem pogledu ne smemo sramovati. Je pa tudi res, da ob nekaterih čustvih ne znamo odreagirati. Sam sem imel težavo z jezo, zato sem si postavil pravilo treh sekund, da si, preden v jezi odreagiram napačno, vzamem čas in odgovorim – premišljeno. Ali pa preprost nasvet – če si jezen, daj telefon iz od rok.
Kdo so vaši bralci?
Ne vem! Pri prvi knjigi smo mislili, da bodo bralci predvsem učitelji v šolah, ki delajo z romskimi otroki, da bi spoznali pozitiven primer iz romske skupnosti, vendar smo se ušteli. Knjigo so prebirali vsi, od osnovnošolcev do babic. Na Hrvaškem so recimo prvo knjigo, ker je bila prevedena tudi v hrvaški in madžarski jezik, imeli dijaki v Medžimurju za domače branje. Noro. V veliko veselje mi je, ko dobim informacijo, da so knjige prebrali mladi Romi v Sloveniji. Tu se vedno rad pošalim, da mi je s knjigami uspelo nekaj, kar še izobraževalnemu sistemu ni – da mladi Romi samoiniciativno vzamejo knjigo v roke in jo preberejo. Nekdo mi je rekel, da Romi nimamo svojih junakov in zgledov v knjigah, filmih, in ob poplavi sporočil na Facebooku od mladih Romov sem dobil točno ta občutek – da so v knjigah videli nekoga, ki zastopa njihove barve, jih razume in govori njihov jezik. Potem so tu še ostali, ki mi po predstavitvi pridejo čestitat za pogum, da sem delil svojo zgodbo.
Sicer se ukvarjate z zelo različnimi stvarmi. Kaj vam daje največ veselja?
Ja, multipraktik. Tako mi rečejo. Zelo rad sem aktiven v Romskem akademskem klubu, kjer s kolegi zagovarjamo pomen izobrazbe za Rome in smo tudi ambasadorji tega, v zadnjih treh letih čutim noro energijo na motivacijskih delavnicah za mlade po srednjih šolah ali na predavanjih za brezposelne in tiste, ki prihajajo z obrobja družbe. Ti ljudje vedno mislijo, da jih bom jaz veliko naučil, a je pogosto obratno – to so sončki, ki imajo veliko energije v sebi, potrebujejo le nekoga, da jih na to spomni, in ko vidim tisto iskrico v očeh, ko odhajajo iz predavalnice, vem, da sem svoje opravil. Potem rad hodim na izlete, se družim s prijatelji, še raje se udeležim kakega družinskega dogodka (ker nas ni malo v družini, imam okoli štirideset bratrancev in sestričen). Si pa vzamem tudi čas zase, največkrat z obiskom kina – filmi so od nekdaj moja strast. In poleg vsega hodim še v službo, ki jo obožujem. Le dobra organizacija je potrebna pa selekcija, da počnemo, kar nas res veseli.
Kakšni pa so izzivi za naprej?
Izzivov je še kar nekaj. No, vsaj tistih znanih, za katere vem, da so oziroma bodo. Drugače se z izzivi soočam sproti, ko pridejo, ker tudi jokati ne moremo na zalogo. Ko pridem do mostu, ga bom prečkal. Rad bi izdal še knjigo za otroke, tako luštno, čarobno zgodbico o sreči, kako in kje jo poiskati, v razvoju pa je še ena knjižna zadevica za mlade in tiste mlade po srcu. To so kratkoročne želje, ki še čakajo na realizacijo. Verjamem in vem, da se vse zgodi z razlogom ob določenem času in prostoru. Si pa želje rad uresničujem sproti. In seveda – delim sonce.
