Kakšno je vaše mnenje o protestih v Sloveniji?
Razumem jih kot popolnoma naraven odziv na zaznano krivico v kakršnikoli obliki, na občutke prikrajšanosti, neenakosti. Če ljudje doživljajo čustveno nezadovoljstvo, ki ga povzroča neki sistem ali vrsta razmerij moči, potem je združevanje v neko kolektivno identiteto, ki daje občutek, da je sposobna strmoglaviti nosilce moči, popolnoma logična.
Se vam zdijo upravičeni?
Ker podpiram svobodno izražanje volje ljudi, ne vidim razloga, da bi me protesti motili. Da ljudje izražajo svoja čustva, recimo jezo, je povsem naravno. Je pa ključnega pomena, kaj s to jezo človek tudi zares naredi, da pride do sprememb.
Se jih vi udeležujete?
Prvega sem videla v živo, ker sem bila ravno v središču Ljubljane. Ko se toliko ljudi na kupu poveže s skupino, si deli čustva in skupno usodo, imaš občutek, da lahko premikaš gore. Sama sem v pretekolisti protestirala za pravice živali. Ni toliko vprašanje, ali so ljudje, ki sodelujejo v protestih, ogorčeni, pač pa, ali se ogorčeni udeležijo protestov.
Kaj bi bilo po vašem mnenju treba najprej spremeniti v naši državi?
Najprej bi volilno pravico spremenila v volilno obveznost. Če me spomin ne vara, so imele zadnje volitve porazno udeležbo. Zakaj se ne udeležiti volitev, potem pa nekaj mesecev pozneje po ulicah skakati s transparenti? Res pa je, da bi bilo treba volilni sistem močno poenostaviti in posodobiti, postaviti na splet. Od gospe, ki v nedeljo zjutraj obišče verski obred, je mnogo lažje pričakovati, da bo zavila še na volišče, pozdravila tri sosede in obkrožila svojega najljubšega kandidata. Od generacije y, kaj šele z, ki nam je bila tehnologija položena v zibelko in smo jo bili zaradi šolskega sistema celo primorani ponotranjiti, pa je nemogoče, morda celo nepravično pričakovati neki volilni odziv v zdajšnjem, zastarelem volilnem sistemu. Poleg tega je, glede na tehnološki razvoj, ki smo mu priča v tretjem tisočletju, skrajno neinteligentno in finančno potratno, da imamo še zmeraj isti »dinozavrski« način volitev kot v času, ko je Tajči Jugoslavijo zastopala na Evroviziji.
Ste kdaj razmišljali, da bi kandidirali na državnozborskih ali kakšnih drugih volitvah? Mogoče celo ste, pa tega ne vemo?
Kot študentka sem bila včasih celo prepričana, da bom. Pozneje sem to željo in vse podobne opustila.
Glede na to, da ste lobistka, imate stike z našimi poslanci?
Poznam veliko ljudi iz sveta politike. Tako tiste, ki so že zdavnaj odšli, kot tiste, ki še vedno vztrajajo, ali morda one, ki se šele ogrevajo. Takoj začutim ljudi, ki jih v politiko žene navdušenje in želja po spremembah. Te izjemno spoštujem, ker vem, da potrebujejo ogromno poguma. Hkrati pa hitro zavoham mrhovinarje, ki hlastajo po našem lukenj polnem politično obubožanem telescu. A ne enim ne drugim dandanes ni lahko.
Kakšnih prijemov se lotevate pri lobiranju, kateri najbolj zaležejo?
Integriteta in transparentnost sta ključ do uspeha pri vseh tovrstnih udejstvovanjih.
Sklepam, da spremljate razmere v svetu. Kaj menite o protestih v ZDA?
Redno spremljam. Ker sama nisem nikoli živela v ZDA, sem do nekega trenutka živela v »mehurčku« glede rasizma nad temnopoltimi v ZDA. Saj veste, vklopil si televizijo in videl Baracka Obamo, ki je ves srečen mahal s predsedniškega stolčka, zamenjal si program in na ekranu sta že plesala glasbena diva Beyoncé in njen producentski mogotec Jay Z, preklopil si na šport in vsi so ploskali Michaelu Jordanu. Kako naj si potem jaz, v tej majhni Sloveniji, ustvarim realno prepričanje oziroma mnenje o moči rasizma, ki še zmeraj preveva ameriške ulice? Potem pa sem se nekega dne zapletla v poglobljen pogovor s prijateljico, ki je več let živela v Ameriki, in spoznala, da je stanje v ZDA glede rasizma porazno.
Imate morda kakšnega temnopoltega prijatelja, ki je bil deležen policijskega nasilja oziroma nepravične obravnave zaradi barve svoje kože?
Nimam. Imam pa ogromno prijateljev, ki so me tokrat izjemno presenetili s svojo borbo proti neenakostim v svetu. Ravno sem razmišljala, kako mladim velikokrat očitamo podvrženost dobi digitalizacije, vendar menim, da je bila tokrat ravno mladina s svojimi socialnimi omrežji, blogi, vlogi in podobnim gonilna sila protestov, saj je omenjena orodja izjemno pametno uporabila za ozaveščanje in učenje o socialnih problematikah. Kakor je mlada generacija v nekih pogledih nazadnjaška, je v drugih, čeprav morda velikokrat celo nehote, genialna – in spreminja svet.
Mislite, da se bo z zdajšnjimi protesti kaj spremenilo?
Se kdaj v zgodovini, ko so ljudje resnično stopili skupaj in se borili v en glas, ni? Ne rečem, da z danes na jutri, morda niti ne v tem desetletju, vendar je pomembno, da nikoli, nikoli nismo tiho. Če si tiho, si del problema. Ne vem, ali sem od nekdaj razumela moč in vpliv svojega »glasu«. Živimo v svetu, kjer je naš glas naše najmočnejše orožje, a se tega premalo zavedamo. Če vidiš krivice, ki se dogajajo, in ob tem ne začutiš močne jeze, ki te vodi v to, da povzdigneš glas in se postaviš ob bok tisočerim množicam, ki se trudijo v dobro vseh, preprosto nisi dovolj pozoren na dogajanje. Kot sem omenila že v enem preteklih intervjujev, sama brezbrižnih fikusov preprosto ne prenašam.
Letošnje leto je zelo zaznamoval tudi novi koronavirus. Ste še vedno enako previdni, kot ste bili ob izbruhu pandemije (se objemate, rokujete)?
Ostajam malo bolj previdna, ker se raje izognem objemu znanke, posledično pa z boljšim občutkom objamem meni ljube starejše osebe, ki so bolj dovzetne za težave, ki jih prinašajo tovrstni virusi.
Se boste cepili proti virusu, ko bo cepivo na voljo?
Ne počutim se pristojno, da s svojim odgovorom vplivam na mišljenje bralcev. (smeh)
Glede na to, da ste velika in aktivna borka za pravice živali: je zaradi novega koronavirusa v zavetišče prišlo več živali?
Seveda. Ljudje niso tako dobri prijatelji živalim, kot so živali ljudem. Sem se pa bolj osredotočila na branje člankov o živinoreji in prehranskih marketih z živimi živalmi ter prišla do ugotovitve, da noben virus na tem planetu ni tako smrtonosen, kot je človek.
Ste začeli zaradi novega koronavirusa drugače gledati na svet, ste se odločili, da boste spremenili kakšne navade, živeli bolj po načelu »carpe diem« (oziroma ste to že tako ali tako)?
Tiste tedne, ko je bil svet kar naenkrat »za rešetkami«, se mi zdi, da se je v nas pričelo zbujati neko globlje zavedanje o odnosu do planeta, ljudi, živali, do samega sebe. Do življenja. A ko se je odprla prva trgovina in smo ljudje kot ovce spet stali v vrstah in hlastali po nepotrebnem, sem doumela, da je bil tisti globlji »pogled v ogledalo« le bežen utrinek v naših umih.
