Ste avtorica in scenaristka slovenskega dela, ki govori o ponovni naselitvi risa pri nas. Zakaj ste se odločili ravno za to živalsko vrsto?
Partnerji pri projektu, članice EBU (nacionalne televizije Irske, Španije, Italije, Nizozemske, Romunije, Škotske, Švice in Slovenije), smo se dogovorili, da želimo pokazati pozitivne in srečne zgodbe vrst, ki so jim posamezniki ali organizacije pomagali z roba izumrtja. Pri nas se je leta 2017 začel LIFE Lynx, projekt reševanja risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem, lani pa je bil priseljen prvi ris iz Romunije. Gre za neverjeten naravovarstveni podvig, ki ga posameznik morda lahko spremlja enkrat v življenju, zato je bila odločitev, da predstavimo ravno to vrsto, ne neki način naravna.
Najbrž ste se pri snemanju povezali s strokovnjaki. S kom vse?
LIFE Lynx je mednarodni projekt, kjer sodelujejo strokovnjaki iz Slovenije, Italije, Romunije in Hrvaške. Pri snemanju smo sodelovali z Zavodom za gozdove RS, Lovsko zvezo Slovenije in Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani.
So bili veseli vašega zanimanja ali ste imeli občutek, da ste jim bolj v »napoto« pri njihovem siceršnjem delu?
Gre za izjemno pomemben naravovarstveni projekt, partnerji pri projektu pa se zelo trudijo, da bi bila tudi širša javnost obveščena o tem, kako projekt poteka. Sodelovanje med nami, televizijci, in strokovnjaki je bilo odlično. Vse, kar lahko rečem, je: hvala!
Koliko strokovne literature ste v pripravah na snemanje prebrali o risih?
V Izobraževalnem programu TV Slovenije sem že dolgo, skoraj 20 let, zadolžena za teme o naravi, naravnih okoljih in živih bitjih. Študij strokovne in poljudne literature je del moje službe. O risih je že leta 2005 izšla odlična knjiga Ris v Sloveniji (avtorjev Ivana Kosa, Huberta Potočnika, Mihe Krofla, Tomaža Skrbinška, Aleksandre Majić Skrbinšek in Marka Jonozoviča), ki je bila seveda obvezno branje.
Kateri podatek o risih vas je pustil odprtih ust?
Težko vprašanje. Življenje drugih bitij na tem planetu je izjemno zanimivo in presenetljivih malenkosti je ogromno. Pri risu me je morda najbolj presenetilo to, kar se je zgodilo med risinjo Tejo in na novo priseljenim risom Gorujem. Goruja so v naravo spustili maja lani, kakšen mesec pozneje pa je srečal risinjo Tejo. Ker je obdobje parjenja pri risih običajno februarja ali marca, nihče ni pričakoval, da bosta imela že prvo leto družino. Pa se je zgodilo ravno to. Teja in Goru imata mladičko Malo. Biologi pravijo, da se je ob prisotnosti samca, čeprav precej pozneje kot običajno, sprožilo paritveno obdobje pri samici. Zdi se mi neverjetno, kako se je narava takoj prilagodila razmeram in »zagrabila« priložnost!
Kako je potekalo snemanje?
Posneli smo prihod Goruja v Slovenijo in njegovo nastanitev v prilagoditveni obori, pozneje pa še njegov izpust v naravo. Celotna »akcija« je bila skrbno načrtovana in pod vodstvom strokovnjakov z Zavoda za gozdove. Pred prihodom risa, ki je pripotoval iz Romunije, smo kamere postavili v oboro, potem pa nestrpno čakali na kombi z neprecenljivim tovorom. S kamero smo sledili strokovnjakom, njihovemu delu in ne nazadnje seveda risu. Gre za neverjeten občutek, ko veš, da si v objektiv ujel ravno pravi trenutek: ko je Goru stopil iz transportnega zaboja v oboro. Čeprav televizijci nismo del projekta, sem se na snemanju počutila, kakor da imam neverjetno čast, da sem lahko tam. V dokumentarni oddaji Rešeni pred izumrtjem smo poleg teh posnetkov uporabili še gradivo iz dokumentarne oddaje Ris, kralj gozdov, ki so jo pred leti posneli kolegi v Izobraževalnem programu, posnetke nadzornih kamer Zavoda za gozdove in posnetke neodvisne produkcijske hiše Kawka.
Koliko preglavic ste imeli, ker gre za živali, ki jim ne moreš ravno reči, kaj in kdaj naj naredijo neko stvar?
Pri snemanju živali je vedno tako, da se moraš ti prilagoditi živalim, ne obratno. Pazljiv je treba biti tudi glede morebitnega stresa, ki ga povzročaš, čeprav nehote. Včasih že sama prisotnost ekipe pomeni stres za žival, ki jo želiš posneti. Snemanje je vedno načrtovano in pripravljeno, vendar so posnetki vedno tudi presenečenje. Ta presenečenja so tista, ki te vedno znova vlečejo na teren.
Kaj vam je bilo najtežje?
Najtežje je bilo verjetno čakanje. Pri risu namreč skoraj do zadnjega trenutka nismo vedeli, kdaj natančno bo Goru prišel v Slovenijo. Na srečo se je vse dobro izšlo.
Še vedno spremljate to zgodbo?
Oddaja je končana in bo na sporedu 21. aprila ob 21. uri na TV SLO 1. Ni pa zgodba o risih v Sloveniji končana, zato še vedno, vsaj nekajkrat na mesec, preberem novice na spletni strani LIFE Lynx. Konec marca so v naravo spustili še enega risa, ime mu je Katalin. Prej sem držala pesti za Goruja, Tejo in Malo, zdaj jih držim še za Katalina.
Se vam zdi, da imajo tovrstni filmi vpliv na ljudi – da lahko z njimi dosežemo spremembo njihovega mišljenja in ravnanja?
Upam. Resnično upam. Mislim, da nimamo več veliko časa, da zares spremenimo svoje mišljenje in vedenje. Ljudje smo naravna okolja tako spremenili, da bodo posledice teh sprememb zelo kmalu začele vplivati na preživetje naše vrste.
Kako lahko ljudje pomagamo živalim?
Načinov je veliko. Nekatere od njih smo predstavili v oddaji Rešeni pred izumrtjem. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da smo del narave in da smo odvisni od naravnih procesov. Nobena tovarna ni sposobna izdelati čiste pitne vode, zadostne količine kisika v zraku ali celo hrane. Vse to nam zagotavlja narava.
Kako jim vi pomagate?
Še eno težko vprašanje. Upam, da so dokumentarne oddaje, ki jih pripravljam z odlično ekipo serije Biotopi (režiserka Aleksandra Vokač, direktor fotografije Bernard Perme, producentka Mojca Šegula), delček v mozaiku, ki spreminja odnos človeka do narave in drugih živih bitij, ki si z nami delijo ta planet.
Kaj pa lahko oziroma bi morali storiti ljudje na oblasti?
Stanje naravnega okolja je danes slabše, kot je bilo leta 1993, ko je bila podpisana Konvencija o biološki raznovrstnosti. Že takrat je bilo stanje zaskrbljujoče, sicer Združeni narodi ne bi pripravili te konvencije. Zaskrbljujoč je tudi trend izumiranja vrst: v tem času je kar milijon vrst na robu izumrtja. Izumiranja se dogajajo približno tisočkrat hitreje, kot bi se brez »pomoči« človeka. Kako obrniti trend izumiranj, kako ohraniti biološko raznovrstnost, vemo in znamo. Nimamo pa politične volje, morda moči, da bi sprejeli potrebne ukrepe. Družbenopolitični sistem, ki ga živimo, temelji na premisi o večni rasti, o večnem še in še. Pri tem smo popolnoma pozabili, da gre za družbeni dogovor, ki nima osnove v realnosti. Realnost je namreč ta, da je ta planet le eden, torej je rast naše porabe omejena. Sprememba na bolje, za nas in za druga bitja, zahteva sistemsko rešitev. Ni več dovolj, da jaz ne uporabljam plastičnih vrečk, treba je prepovedati izdelavo plastičnih vrečk na svetovni ravni. Ni več dovolj, da jaz vozim električni avto, treba je prepovedati vsa vozila na fosilna goriva. Ni več dovolj, da jaz kupujem organsko pridelano hrano, treba je prepovedati uporabo umetnih gnojil povsod. Ni več dovolj, da jaz vsako leto posadim drevo, treba je popolnoma ustaviti okrnjevanje okolja …
