Sprva so za »oskrbovance« skrbeli nešolani ljudje, pogoji za bivanje v gradu so bili zelo slabi. Prostore so počasi obnavljali in v ustanovi je bilo čedalje več strokovnega osebja. Kraj je živel z zavodom, skoraj v vsaki hiši bi našli koga, ki je delal tam. Ko so enoto zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema in osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje, združeni v Zavodu Muzej norosti, so si zastavili cilj, da grad spremenijo v mednarodno povezovalno središče. Posvečajo se zgodovini obravnavanja norosti in opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih ustanov. O filmu smo se pogovarjali z Amirjem Muratovićem, režiserjem, scenaristom in montažerjem.
Kako je prišlo do nastanka tega dokumentarnega filma?
Na Muzej norosti me je opozoril prijatelj Rajko Muršič, ki je te kraje ob Muri raziskoval v svoji doktorski disertaciji. Nenavadno se mi je zdelo, da je lahko mladinski rock klub iz neke majhne vasi na robu Slovenije tema doktorata in pozneje obsežnih dveh knjig z naslovom Trate vaše in naše mladosti. Vendar je veljal Mladinski klub Trate, pozneje preimenovan v Disko Fotogrupe M, v 80. letih prejšnjega stoletja za najboljši punk-rock klub na območju nekdanje Jugoslavije. Tu so, denimo, nastopali Pankrti, Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Marko Brecelj, tu je bila doma skupina s pomenljivim imenom Center za dehumanizacijo. Muršič zgodbo o udejstvovanju mladih razširi v etnološko študijo Trat in okolice, razmišlja o pomenu glasbe v skupnostih in o antropologiji popularne glasbe nasploh. Raznovrstnost tem v Rajkovi knjigi sem ves čas imel za alibi, da lahko zgodbo o Muzeju norosti razširim na portret kraja in poudarim pomen deinstitucionalizacije v naši družbi. Tako zamišljen film sem predlagal uredniku Andražu Pöschlu v Dokumentarnem programu Televizije Slovenija.
Koliko časa je nastajal film?
Osnova za film je iz leta 2016, v začetku leta 2018 pa smo začeli s pripravami. Takrat sva bila z direktorjem fotografije Bernardom Permetom prvič v Muzeju norosti. Sam sem bil prvič v tistih krajih. Pri pripravah so bili najbolj dragoceni pogovori z Rajkom in Sonjo Bezjak, direktorico Muzeja norosti. Z njuno pomočjo sem počasi spoznaval druge sogovornike s Trat. Za pravo predstavo o teh krajih so bila pomembna tudi literarna dela, ki črpajo iz tega prostora. Želeli smo zabeležiti nekatere dogodke na gradu, prvi snemalni dnevi so bili še isto pomlad, del produkcije pa jeseni. Sledil je daljši premor, kar je bilo dobro, saj sem lahko film v grobem zmontiral in videl, kje so šibke točke, ki smo jih potem z dodatnimi prizori izboljšali. Medtem je v zgodbo muzeja vstopil morebitni vlagatelj, ki je bil v otroštvu tesno povezan z gradom, kar je dalo filmu nove razsežnosti. Septembra lani sta bila tako še dva snemalna dneva. Film je posnet v 13 snemalnih dneh. Vendar smo se vsak dan vozili iz Ljubljane – če odštejemo vsakič štiri ure za pot, ne ostane veliko snemalnih ur.
Kako dobro ste pred filmom poznali zavodsko problematiko?
O tej temi nisem vedel veliko. Poznal sem film Filipa Robarja Dorina Ljudnica, v katerem je leta 1988 v Hrastovcu dokumentiral nastanek Odbora za družbeno zaščito norosti. Slišali smo zgodbe o nemogočih razmerah v psihiatričnih bolnišnicah, a vse to se je zdelo iz nekih oddaljenih časov. Zanimiva se mi je zdela ideja, da v nekdanji norišnici v gradu Cmurek deluje muzej, ki osvetljuje naš odnos do norosti in drugačnosti v preteklosti, ki želi razbijati tabuje in stereotipe. Nisem pa vedel, da za tem stoji ideja o zapiranju vseh tovrstnih ustanov. Prvič sem slišal, da v sosednji Italiji nimajo velikih psihiatričnih ustanov, saj so v 70. letih prejšnjega stoletja z udejstvovanjem civilne družbe izbojevali zakon za postopno zapiranje vseh norišnic. Namesto velikih ustanov so vzpostavili socialne službe v manjših skupnostih. V Sloveniji pa nekdanje graščine ostajajo sopomenke za norost: Hrastovec, Idrija, Vojnik, Begunje, Dornava, Škofljica ... Številne manjše ustanove so tudi v tem tisočletju prezasedene. Enota Socialno varstvenega zavoda Hrastovec na Tratah je edina ustanova, ki so jo zaprli, leta 2004.
Kaj vas je najbolj pretreslo ob snemanju filma?
Veliko uporabnikov – tako je »politično korektno« imenovati stanovalce teh ustanov – je za temi zidovi zaprtih iz socialnih razlogov. Običajno zato, ker njihovi najbližji niso imeli več moči ali volje, da bi skrbeli za njih. Za zidovi ostanejo predolgo, saj jih strokovno vodstvo prepričuje, da niso sposobni živeti sami. Marsikoga so tja spravili za nekaj dni, pa je ostal desetletja. Pozabljen od svojcev in prijateljev.
Ste tudi vi v grajskih prostorih čutili »odtis« ljudi, ki so bivali v teh prostorih – kot pravi eden od vaših protagonistov v filmu?
Seveda. Ne gre le za vonj, ki je še vedno prisoten v prostorih nekdanje norišnice. Dotaknejo se te predmeti, ki so ostali za ustrojem velike psihiatrične ustanove. Ilustracije na stenah in igrala, saj so odrasle ljudi obravnavali kot nedorasle otroke. Dolgi hodniki, po katerih so iz dneva v dan merili korake. Klopi v parku, s katerih so zrli v čas pred zlorabo in pozabo, ko so še imeli običajno življenje z one strani zidov.
Znate oziroma želite ohraniti čustveno razdaljo do snovi, ki jo obdelujete, ali greste v projekt tako z glavo kot s srcem?
Kadar se lotim neke filmske teme, jo poskušam zaobjeti celostno, izvedeti čim več, in to je racionalno. Vendar je v tem raziskovanju tudi strast. Priprava na snemanje je neki tehnični premislek, saj gre za televizijsko ekipo, skupino strokovnjakov, ki mora v kratkem času čim več posneti. Obenem pa so pred našo kamero ljudje, ki jim prisluhnemo, včasih se takoj odzovemo na dogajanje. Pri tem filmu so bile nekatere pripovedi čustveno močne in so se me morda dotaknile bolj, kot se me ponavadi. Tudi po snemanju smo ostali povezani.
Ste tudi osebno povezani z ljudmi s posebnimi potrebami oziroma s duševnimi težavami?
Vsak izmed nas se je verjetno že kdaj spoprijel s stisko, a smo si bili drug drugemu v pomoč. Tu in tam smo slišali za kakšnega znanca, ki je potreboval pomoč izza zidov, a se je čez čas vrnil, psihiatrične ustanove smo razumeli kot rešitev za krajši čas. Ko sem film v montaži pokazal kolegom, pa sem slišal veliko zgodb iz njihove bližine. Imajo sorodnike v ustanovah, ob koncih tedna jih obiščejo ali vzamejo k sebi. Res je, če nimamo izkušnje z bolnimi, ostarelimi, z ljudmi s posebnimi potrebami, ki potrebujejo nego iz ure v uro, dneve, mesece in leta, ne moremo iz te udobne razdalje zahtevati zaprtja vseh ustanov. Po drugi strani pa izkušnje iz Italije in številnih drugih držav dokazujejo, da bi ti ljudje ob ustrezni socialni mreži lahko živeli sami ali v manjših bivanjskih skupnostih, ne pa v velikih totalnih ustanovah.
Kako ste izbirali protagoniste? So bili vsi za ali se kdo ni želel izpostavljati?
Film je sestavljen iz drobnih zgodb domačinov s Trat, ki skupaj s prijatelji z avstrijske strani meje s prostovoljnim delom ustvarjajo program Muzeja norosti. Eden izmed grajskih dogodkov je bil tabor Fakultete za socialno delo, kjer so se študentje družili z »uporabniki« iz nekaterih slovenskih ustanov za duševno zdravje. Tu smo spoznali kar nekaj zgodb. Tudi postavitev Muzeja norosti je nastala s pomočjo študentov etnologije in kulturne antropologije. Potem so tu izpovedi domačink, ki so nekoč delale v zavodu, pa strokovnjaki s področja socialnega skrbstva, ki so že pred tremi desetletji začeli boj za spremembo ustanov. Srečevali smo izjemno sočutne in zavzete ljudi, ki so nam zaupali in so želeli svoje izkušnje deliti z drugimi. Malo več zadržanosti je bilo s strani ustanov, kar je razumljivo, saj si v filmu želimo njihovega zaprtja.
V filmu vidimo tudi nekaj znanih imen iz kulturnega sveta: Toneta Kuntnerja, Zlatka Zajca in Toneta Partljiča. Kako ste izvedeli za njihovo povezavo s tem krajem?
To ni bilo težko, saj so Tone Partljič, Tone Kuntner, Zlatko Zajc, njegov oče Dane Zajc, Stanko Majcen, Drago Jančar in mnogi drugi iz Trat, Cmureka, Rožengrunta in prvega večjega kraja Zgornje Velke, ki mu domačini rečejo Marija Snežna, ustvarili nekakšen literarni mit. Kuntner in Zajc sta bila rojena na Tratah, Partljič je bil vrsto let učitelj na bližnjem Vranjem Vrhu in je iz zgodb, ki jih je raziskoval po okoliških vaseh, ustvaril kar dva romana: Pri Mariji Snežni zvoni in Grob pri Mariji Snežni. Tudi v Zlatkovih Povestih bi našli številne motive s tega konca.
Kaj želite sporočiti s filmom?
Pri filmu težko govorimo o sporočilu, saj vedno deluje na več ravneh. Pri Muzeju norosti se mi zdi to še težje, saj se skoraj z vsakim delom odpira nova tema. Počasi se približujemo temu kraju, ki ga je zaznamovala norišnica, in skozi osebne zgodbe protagonistov gradimo odnos do norosti.
Muzeju norosti še vedno grozi izselitev ali se je vmes našla kakšna dolgoročnejša rešitev?
V gradu Cmurek je delovala enota Socialno varstvenega zavoda Hrastovec in upravljanje poslopja je še vedno v njihovih rokah, posredno pod okriljem ministrstva in države. To zimo se je prvič zgodilo, da stavbe niso vsaj minimalno ogrevali. Kulturni spomenik je ogrožen. V Muzeju norosti so našli vlagatelja, ki bi upošteval njihov program. Ohranil bi grad Cmurek kot čezmejno kulturno središče, ki skrbi za težavno dediščino. Vendar so pogovori o možnosti dolgoročnega najema še danes na mrtvi točki.
