Letos boste že četrtič vodili Emo, prireditev, za katero vsi pravijo, da je ne gledajo, a o njej vsi vedo vse ...
Tako je. Slovenci marsičesa ne gledamo, tudi resničnostnih šovov ne. Pravzaprav doma sploh nimamo televizije. (smeh) Le na spletu smo še. Razen Emo še malo pogledamo. Le toliko, da se spomnimo, česa ne gledamo. (smeh)
Pa vi, jo spremljate?
Ja, jaz sem s tem »gor zrastel«, zato mi je to blizu še danes. Spomnim se, ko je Cole prvič nastopil na Emi in potem šel na Evrovizijo. Navijal sem zanj in za vse tekmovalce, ki so prišli po 1xBandu. To sem vedno z veseljem gledal in tega me ni sram priznati.
Katera je vaša najljubša skladba z Eme oziroma Evrovizije?
V vseh teh letih se jih je nabralo kar nekaj. Po dolgem času sem bil pozitivno evforičen nad pesmijo Euphoria od Loreen, zelo me je navdušil tudi Salvador Sobral s skladbo Amar Pelos Dois, saj je bil nekaj povsem drugačnega od tistega, kar je zmagovalo do takrat, in na zelo visoki ravni. Vedno se najde kakšno presenečenje.
Verjetno boste na letošnji Emi za kakšno poskrbeli tudi sami. Kaj pripravljate?
Za stvari, ki jih pripravljam, rad vidim, da so presenečenje, in naj tako tudi ostane. Če bi karkoli povedal, to ne bi bilo več presenečenje.
Nam lahko zaupate vsaj to, ali bo šlo za Slakonjo, kot smo ga vajeni iz te in podobnih oddaj, ali boste krenili v povsem novo smer? Si boste morda, ker niste več zaposleni v Drami, tu dali duška in odigrali katerega od dramskih likov? (smeh)
Ja, odigral bom Hamleta. (smeh)
Imate sicer glede vodenja povsem proste roke ali gre za dogovor oziroma celo izpolnjevanje želja RTV Slovenija?
Za neki projekt se odločim, ko dobim idejo zanj. Vmes so bila leta, ko so me vabili k sodelovanju, pa sem ga zavrnil, ker nisem imel vizije. Letos sem jo imel. Vedno je tako, da vodilnim predstavim, kaj bi počel, potem pa vidimo, ali je to sploh finančno izvedljivo. Velikokrat se izkaže, da ni oziroma je treba veliko prilagoditev, da se lahko izpelje tako, kot sem si zamislil. Ampak verjamem, da bomo letos z veliko dobre volje in nasploh pozitivne energije celotne ekipe vse skupaj nekako izpeljali.
Koliko časa približno gre za priprave?
Za vsako takšno stvar je več mesecev dela, čeprav na koncu ni videti tako. Predvsem gre za miselni proces, kaj in kako pripeljati stvar od začetka do konca.
Mnogi so izrazili želijo, da bi bili med tekmovalci. Jim jo boste izpolnili?
Po toliko letih ukvarjanja z Emo in Evrovizijo sem se tudi sam začel poigravati s to mislijo, tako da mogoče v prihodnosti res. Letos ne – ali pa. (smeh) Mogoče bom tekmovalec številka 13, srečni tekmovalec. (smeh)
(smeh) Lahko pa tudi koga »sabotirate« ...
(smeh) Ja. Oprosti, Tinkara Kovač, mimogrede sem se naučil igrati flavto. (smeh)
(smeh) Za Emo to sicer niti ne bi bilo tako nenavadno, saj slovi po škandalih. Mislite, da bo do kakšnega prišlo tudi letos?
Iz dna srca upam. (smeh). Če ne bo šlo drugače, bom sam poskrbel zanj. (smeh) Obljubim.
Imate na letošnji Emi kakšnega favorita?
Nimam nekega izrazitega favorita, da bi rekel, da kdo zelo »štrli ven« pri sami pesmi. Verjetno se mi bo bolj izkristaliziralo, ko bom videl, kako je stvar videti, kako neki izvajalec energetsko deluje pred kamero. Po sami pesmi pa ne morem izbrati, ker je to le EvroVizija, se pravi, moramo tudi videti, kaj se dogaja na odru, ne le slišati.
Koga pa bi poslali na Evrovizijo izmed vseh slovenskih izvajalcev in skupin?
Težko je reči. Zelo bi bilo treba premisliti, kaj bi ta izvajalec, ki bi šel na Evrovizijo, sploh izvajal, kaj bi hotel s to pesmijo povedati, kako bi hotel to zapakirati v celoten paket in koga bi sploh to zanimalo početi … Jaz bi poslal kogarkoli, ki bi lahko naredil kakovostno glasbo in vse skupaj zapakiral v celoten paket. Ravno slednje, tako se mi zdi, nam v vseh teh letih še najbolj manjka. Mogoče imamo dobro pesem, scenska in režijska podoba pa nista najbolj premišljeni. Tu se mora »poklopiti« veliko stvari, nanje je treba zelo misliti, pa se velikokrat ne, ker se zdijo samoumevne. Tisti, ki gre na Emo, bi moral imeti popolnoma izdelano vizijo, kaj bo počel na evrovizijskem odru, ne pa le na odru Eme. Večinoma se tekmovalci prijavljajo zato, da bodo nastopili na Emi, v svojih mislih pa niti ne gredo tako daleč, da bi se že videli na evrovizijskem odru. Švedi imajo, recimo, že leta Melodifestivalen, na katerem je točka izvajalca povsem enaka točki na Evroviziji, njen posnetek pa je že mesece pred Evrovizijo dostopen na YouTubu. Tako ljudem prideta pesem v uho in slika v oči, zato natančno vedo, kaj pričakovati. Zdi se mi, da je ravno zaradi tega Švedska vsako leto tako visoko uvrščena. Res je tudi, da vlagajo veliko denarja, ampak ker dobro pripravljen nastop ponudijo že prej, ga potem »le« še izvedejo na velikem odru Evrovizije, ljudje pa radi glasujejo za tisto, kar poznajo in jim je zato blizu. To se mi zdi zelo pomembno. Prav zato se mi je zdela Ema 2017, ki je bila na Gospodarskem razstavišču, v tem pogledu zelo v pravo smer, saj so bili nastopi že zelo blizu temu oziroma se je vsaj ponujalo vse, kar zadeva kadriranje, sceno in nastop, da bi se lahko zgolj preslikalo na Evrovizijo.
RTV Slovenija je Emo prestavila nazaj v studio, vi pa ste konec leta 2018 zapustili SNG Drama Ljubljana in odšli na svobodo. Zakaj ste se odločili za to?
Prišel sem do tega, da me moje otroške sanje – biti zaposlen v Drami kot igralec – ne izpolnjujejo več oziroma da me mogoče celo omejujejo pri nekih drugih stvareh, ki jih tudi želim početi v življenju. Bil je proces treh let, mogoče še več, da sem zbral pogum, da sem lahko rekel: »Ne, to ni ta pot, po kateri bi si želel hoditi do groba. Čas je, da zavijem na stranpot in vidim, kam me bo to pripeljalo.« Za zdaj na njej uživam. Zelo mi je pomembno, da imam čas v svojih rokah, da se sam odločam, katere projekte bom delal, in da si sam določim, kdaj imam čas za družino, ne pa da to namesto mene določa ustanova.
Nič ne pogrešate gledališča?
Ne, saj še vedno igram v Drami, ampak kot gost. Nisem pa tam v redni službi. Ni moja obveznost, da sem zjutraj od 10. do 14. ure in zvečer od 19. ure do 22.30 na vajah ali na predstavah. Zelo veliko stvari me vleče, ki si jih res želim uresničiti. Drama je bila sicer neprecenljiva izkušnja, vsekakor mi je veliko dala, ampak za to, da na svoji karierni poti naredim korak naprej in v drugo smer, je bila to edina pravilna odločitev. Zelo me zanima tudi glasba, ki sem ji v teh letih, ko sem bil v Drami, namenjal premalo pozornosti.
Načrtujete izdajo glasbenega albuma?
Trenutno se učim, nabiram stvari. Namen je, ampak nobenih pričakovanj nimam do sebe, ker so prav pričakovanja tista, ki te lahko na koncu ubijejo. Ko imaš enkrat pričakovanja do sebe in ko pustiš, da te potegnejo pričakovanja drugih, nehaš uživati. Tako da bom v svojem ustvarjalnem balončku poskušal zgolj ustvarjati in pri tem uživati. Bomo videli, ali bo iz tega kaj nastalo.
Delate vse sami, tako besedila kot glasbo?
Ja. Bom pa seveda tudi nabiral ekipo okrog sebe, tako kot sem jo okrog svojih imitacij, ki so bile prav tako velik korak v to smer. Vse so namreč avtorske. To je glasba, ki se rojeva v meni in ki jo hočem dati iz sebe. Tu je bila zamaskirana v druge like, zdaj pa bi rad preizkusil neki svoj izraz, ki bo malo drugačen kot to, kar je bilo do zdaj.
Ste potem z imitacijami končali ali lahko pričakujemo še kakšno?
Nisem končal. Za nobeno stvar, ki sem jo delal v preteklosti, ne rečem nikoli več. Glede imitiranja so neke ideje, ampak vse ob svojem času. Zadnjih šest mesecev je bilo zame kar plodovitih: od priprav do spota za Dončića, snemanja novoletne oddaje in priprav na Emo. Sproduciral sem veliko stvari, tako da mislim, da bo po Emi spet čas, da se malo umaknem. Bom pa seveda nastopal s svojo tričlansko skupino in ustvarjal.
Kako se imenuje skupina?
To je skupina, ki nima imena. (smeh) Fantje, ki me spremljajo, so Igor Leonardi na kitari, Tadej Kampl na basu in Janez Gabrič na bobnih. Igramo pravzaprav vse: od mojih imitacij do Sinatre, Coldplaya, Bruna Marsa, Eda Sheerana ... Skratka, naš koncert se imenuje Ni da ni. (smeh) Ker je vse.
Gre torej za neke vrste pomanjšano različico vašega koncerta z Big Bandom RTV Slovenija?
Ne, program je povsem drugačen, razen mojih pesmi, ki seveda ostajajo iste. Koncerti z Big Bandom so bili odlična izkušnja, ki je v meni še bolj prebudila to željo po glasbenem ustvarjanju. Ampak fantje so konec koncev zaposleni na Radiu Slovenija in jih je težko za plačo vleči naokrog po Sloveniji. Pa tudi druge projekte imajo, tako da je bil čas, da to zgodbo končamo. Zdaj začenjam svojo zgodbo z ničle s svojo lastno zasedbo in grem od tu naprej.
Omenili ste že, da je bil eden od razlogov, da ste zapustili Dramo, družina. Kaj je glede tega drugače, odkar ste na svobodi?
Drugače je, ker nisem v nekem procesu, kjer moraš biti na voljo vsak dan. Zdaj lahko mirne duše rečem, da bom ta dan doma, da bom ta dan čas namenil otrokom, da bova imela z Mojco ta dan zase, da bom dal delo ta dan popolnoma na stran in se bom poskušal napolniti z energiijo, ne pa se le izčrpavati, kar sem počel v pretekosti. Ko se tako izčrpaš, da si že na robu, če ne že celo malo čez rob neke izgorelosti ... Zelo blizu občutka depresije, če ne že znotraj tega. Ko se počutiš, da si v brezizhodnem položaju in iščeš smisel. Le zato, ker se tako izčrpaš. Če ne dovoliš, da pride do te izčrpanosti, imaš na voljo dovolj energije, s katero lahko normalno stopiš v dan in ustvarjaš.
Kaj imate še v načrtu?
Najprej Ema. Ena stvar naenkrat. Neke stvari že imam na obzorju, ampak zdaj se moram osredotočiti na to, da izpeljem Emo tako, kot je treba, potem pa gremo naprej.
