Po dveh diplomskih filmih ste že z vlogo v prvem celovečernem filmu Slepa pega osvojili nagrado v Solunu. Ste takrat mislili, da boste več snemali, ali ste že vedeli, kakšno je stanje v naši filmski produkciji?
Takrat nisem razmišljala o tem, da bom v življenju posnela več kot 20 filmov. Takrat se mi je zdelo, da sem rojena pod srečno zvezdo, in si sploh nisem mislila, da bom postala igralka. Predvsem sem bila hvaležna, da sem dobila zaupanje za tako pomembne vloge. Za Slepo pego smo imeli s Hanno A. W. Slak dva meseca vaj. Bilo je zelo intenzivno, že med samim snemanjem se mi je zdelo, da je ta vloga večja od mene, da sem prekosila svoja pričakovanja do same sebe. (nasmešek) Glede stanja v naši filmski produkciji bi rekla, da smo zelo za državami, kot so Nemčija, Hrvaška, Srbija in Islandija, ki v avdiovizualne medije (filme, nadaljevanke) vlagajo čedalje več denarja, ker se zavedajo, da AV-medij spada v gospodarski sektor. Recimo, Islandija se je iz finančne krize rešila tudi zato, ker so vlagali v filmsko industrijo. Žal je pri nas film poleg sodobnega plesa podhranjen, kar ni dobro ne za ustvarjalce ne za državo. Kultura se splača, to vedo tudi Američani. Mislim, da bi se na tem področju lahko zgledovali po njih.
V teh letih ste sicer imeli precej zanimivih vlog. Katere so vam osebno najljubše?
Težko odgovorim, katera je bila najljubša. Morda je to prva glavna ženska vloga v filmu Ljubljana režiserja Igorja Šterka. Odprla mi je vrata in Igorju vedno rečem, da je moja prva filmska ljubezen. Tudi snemanje samo je bilo krasno, v užitek, s soigralci in ekipo smo se zelo dobro razumeli. Ta film je kot neki dokumentarni zapis naše generacije v 90. letih.
Niste hodili na AGRFT ... Kako ste se torej izobraževali glede igre?
Moji začetki segajo v osnovno šolo, kjer sem v neki predstavi igrala ribo in sem ves čas tičala za kuliso, kartonom, na katerem je bila narisana voda. Vsakič, ko sem povedala besedilo, sem izza kulise pomolila glavo. (smeh) Drugače pa se na področju igre izobražujem od 16. leta. Najprej tri leta na GILŠ-u (Gledališka in lutkovna šola), kjer je bilo veliko tistih, ki so zdaj priznani igralci, od Matjaža Javšnika, Lucije Ćirović … Naši mentorji so bili Barbara Hieng Samobor, Brane Završan, Matjaž Pograjc in drugi. Hodila sem v Studio bratov Vajevec, ki je bil posebni igralski studio, kamor sta med drugim hodila tudi Sebastian Cavazza in Barbara Cerar. Na Danskem sem se leto dni izobraževala na področju filmske igre, tudi v New Yorku, hodila sem na igralske delavnice Tomija Janežiča. Se pa še vedno izobražujem in obiskujem različne delavnice, z vsako igralsko tehniko spoznaš kaj novega, vsak učitelj ti nekaj da in širi tvoje obzorje.
Kaj mislite, da je nujno za dobrega igralca?
Hm, mislim, da je za dobrega igralca pomembno, da je prepričljiv, da mu ljudje, ki ga gledajo, verjamejo, da je v resnici lik, ki ga igra. Vendar je tu celo vesolje tehnik, načinov. Nekaj je sposobnost čustvenega področja, ritma, tehnike govora, obvladovanje telesa, gibčnost, telesna preobrazba, če lahko tako rečem. Meni se zdijo vedno najbolj zanimivi igralci, ki so videti, kot da vse počnejo z največjo lahkoto, kot recimo Primož Pirnat ali Karin Komljanec. Ki zgolj stopijo na oder in preprosto so. Pomembne so tudi domišljija, drznost in ne nazadnje karizma.
V zadnjih letih se posvečate tudi igralskim delavnicam za otroke. Od kod ideja?
Učim že kakšnih deset let. V meni je vzklila želja, da znanje predam naprej in da opogumim mlade za igro, da sledijo svoji želji. Sicer pa se mi zdi pomembno, da se igre ne učijo le tisti in tiste, ki želijo postati igralke in igralci, ampak tudi tisti, ki potrebujejo neki »ventil«, da se izrazijo, da povedo svojo zgodbo, da premaknejo strah v sebi, da se opogumijo, da stopijo v čevlje koga drugega. Recimo človeka, kakršni želijo postati. Da urijo sočutje, da se začnejo zavedati, kako pomembna sta skupina in skupinska dinamika, česar so otroci vedno manj deležni. Delam tudi z mladostniki, ki imajo težave, in begunci mladostniki. Za njih je snemanje filma vedno zelo dobra izkušnja, vedno veliko odnesejo od tega. Ima tudi terapevtski učinek.
Kakšen je vaš pristop do otrok?
Težko opišem, vendar poskušam začutiti vsakega otroka in ga spodbujati pri tistem, kar se želi iz njega izraziti in priti na površje. Da se naučijo sočutja. Kot bi rekla pokojna Metka Zobec (ustanoviteljica GILŠ-a): Želim, da postanejo boljši ljudje, četudi ne bodo postali igralci, ampak morda pravniki, ekonomisti ali poštarji. Da bodo vedeli, da so pomembni skupina, odnosi v skupini, sočutje, da je pomembno, da se izrazijo, da se začutijo, da so spontani in igrivi.
Bi rekli, da se v vsakem otroku skriva nadarjenost za igro ali da je to dar, ki ga imajo redki?
Bolj kot nadarjenost se mi zdijo pomembni želja, navdušenje in delo. Tisti, ki raziskujejo, se predajo, jih zanima, hodijo na vse mogoče delavnice, tisti so vedno boljši. Nadarjenost je veliko, ampak jaz bi rekla, da predstavlja le 40 odstotkov. Želja, navdušenje, volja in delo – to so odlike, ki delajo dobrega igralca. Zelo pomembno je seveda tudi, da te zanimajo ljudje, jih opazuješ, te prevzemajo. Prav vsi, od smetarja do direktorja, da razumeš njihove zgodbe, čutiš njihove zgodbe. Da ne sodiš drugih, znaš pogledati z vsakega vidika. Najboljši igralci so ponavadi tudi zelo prijetni ljudje.
Imate za letošnje šolske počitnice v načrtu kakšne delavnice?
Med zimskimi počitnicami nameravam organizirati gledališko delavnico.
Menda boste imeli za svoje tečaje avdicijo. Kako to?
Letos še ta mesec načrtujem avdicijo za gledališko predstavo, kjer bi igrali osnovnošolci. Premiero bi imeli v SiTi Teatru. Šlo bo za dva meseca intenzivnih vaj še z dvema mentorjema.
Vaša zadnja filmska vloga je bila v filmu Anina provizija. Mislite, da ni veliko ponudb, ker ni dobrih vlog za ženske srednjih let, ali se je to kaj spremenilo?
Mislim, da se stvari spreminjajo. Če gledate tuje serije, boste opazili, da je veliko ženskih likov srednjih let. Ženske v srednjih letih smo zelo zanimive, imamo veliko izkušenj in smo zelo ustvarjalne, tudi bolj drzne smo. Mislim, da bo več ženskih likov, ko bo več scenaristk in režiserk, ker zelo dobro le ženske razumemo ženske. (nasmešek) Po mojem mnenju nam gre na bolje.
Kakšne vloge vas še čakajo v tem letu?
Zdaj igram v predstavi Kvantum brezčutja (Murder Mystery), to je večerja z umorom. Gre za parodijo na Jamesa Bonda. Gledalci večerjajo, zraven gledajo predstavo in razrešujejo umor. To je vedno zelo zanimiva dogodivščina, tako za nas kot za gledalce. Za naprej pa se še dogovarjam. Upam, da bom letos ustvarila svoj prvi kratki film, v katerem se bom preizkusila kot režiserka in igralka. Nabrala sem res dobro ekipo, upam, da se bodo na Filmskem centru odzvali. Je pa v ospredju tudi moja magistrska naloga na filmskih in televizijskih študijah na AGRFT-ju, ki jo moram dokončati.
