So intervjuji in so intervjuji, zaradi katerih novinarji z veseljem opravljamo svoje delo, saj na nas pustijo posebno sled. Eden takšnih je bil zame intervju s kitarskim mojstrom Robertom Piklom. No, Robert ni zgolj kitarist, temveč vsestranski glasbenik, zato mi je bilo naročeno, da ga moram nasloviti z »velecenjeni gospod«.
Ko sva se prvič slišala po telefonu, pa me je takoj prosil, ali sva lahko »na ti«. Zdel se je zelo preprost in sproščen, kar je v hipu spremenilo moj pogled na t. i. gospode – do njih sem imela vedno strahospoštovanje, tokrat pa je strah izginil … V zanimivem pogovoru sva se z Robertom dotaknila vseh mogočih zgodb o ustvarjanju in uspehu, med drugim tudi novega, tretjega albuma skupine Manouche, ki bo luč sveta ugledal konec meseca.
Lani si od Božička dobil hčer, letos pa bo prinesel novo ploščo ...
Tako je, zato je nastala skladbica z naslovom Za božič bom doma. Sicer nisem imel ravno velike želje, da bi ustvaril kaj božičnega. Nekateri so se čudili, kaj se dogaja, saj nikoli nisem bil navezan na ta praznik. Ampak rojstvo druge hčerke sem malo drugače »zapakiral« in zato napisal skladbico. Seveda sem božič preživel doma.
Bo tudi letos tako ali načrtuješ kakšen koncert?
Za božič bom sicer doma, mislim pa, da me do konca leta čaka še približno deset koncertov, kar je za lasten projekt odlično.
Ampak veliko snemaš tudi za druge ...
Tako je, za sabo imam že približno 170 albumov in veliko filmov. Všeč mi je ta raznovrstnost službe, da se ne »zaciklaš« zgolj v en slog ali projekt, kar je pri meni tako ali tako nemogoče.
Raje ustvarjaš albume ali filmsko glasbo?
Pri filmski glasbi sem bil večinoma najeti glasbenik. To pomeni, da s seboj pripeljem za cel avto »robe«, saj vsi vedo, da igram veliko različnih inštrumentov, z različnimi oglasitvami, kar je za posamezne sekvence v filmu ali kakšni nadaljevanki zelo dobrodošlo. Je pa to več ur vloženega dela. Ampak kot sem že omenil, si nikoli nisem želel ustvarjati le enega sloga glasbe. Vedno me zanima čim več različnih zvrsti, zato sem tak profil kitarista in na splošno studijskega glasbenika. Glede tega sem zagotovo do konca »pečen«. (smeh) Lepo je biti toliko v studiu, tudi za druge.
Preden sem se odpravila na intervju, sem dobila navodilo, da te moram nasloviti »velecenjeni gospod«. Kakšen je tvoj komentar na to?
A res? Ja, saj sem rekel, da sem star. Na moji glavi se to zagotovo pozna. Sam svoj frizer sem že dalj časa. (smeh) Lepo, to je poklon. Nekaj že imam za sabo in všeč mi je, da sem vse to sam dosegel. Res mi ni bila niti ena stvar podarjena. Ali da bi na podlagi poznanstev prišel v kakšno zasedbo – vedno s svojimi prsti. To je verjetno rezultat mojega dela, ki še kar traja.
Koliko časa dnevno porabiš na inštrumentu?
V službi nečesa je ves čas neki inštrument v rokah, kar je odlično. Doma imam svoj delovni kabinet, tako da si lahko to privoščim. Moram pa povedati, da sem zelo uvideven do sosedov. Čeprav vadim, ojačevalci niso prižgani. Marsikdo misli, da me sploh ni tam. Jaz pa vedno pridno počnem kaj v zvezi z glasbo. Ampak kot sosed sem zelo priden. (smeh)
Torej nimaš težav s starimi sosedami?
Nikakor. (smeh) Če moram glasno igrati, se umaknem v našo »bazo«, ker že nekaj sezon igram tudi pri zasedbi Elevators. Tam je že tradicija, da se lahko glasneje igra.
Si samouk. Kako si se vsega naučil brez glasbene šole?
Če sem povsem iskren, sem si celo zadal cilj, da se naučim note. V tistem obdobju sem delal v neki prodajalni zgoščenk. Zame je bila to odlična služba, saj sem si lahko naročil veliko zgoščenk. Za nas je to neke vrste literatura. Za glasbenika je poslušanje glasbe enako kot za filozofa branje knjig. Potem pa sem se odločil, da grem na srednjo glasbeno šolo, na oddelek za jazz. Naučil sem se note in si v trgovini žvižgal solfegio. Šel sem poskusit, ampak na srednji glasbeni šoli sem zdržal le dve leti, potem pa pobegnil.
Kdaj si začutil, da bi rad postal glasbenik?
Stric mi je pokazal nekaj zadev na kitari. Enkrat mi je povedal za nekega Jimija Hendrixa in rekel, da je »ta tip« vadil osem ur na dan. Jaz, trmast, kot sem, sem si rekel: »Prav, če je ta Jimi to naredil, bom tudi jaz.« Še tisti dan sem začel vaditi osem ur. Bil je pravi šok za starše in moje blazinice na prstih. (smeh) Jimija Hendrixa krivim za to. Želel sem dokazati, da zmorem tudi jaz. Moj prvi solo je bil Child in Time zasedbe Deep Purple.
Se ti zdi, da lahko šolski sistem v otroku ubije veselje do inštrumenta?
Seveda. Zaradi mentorjev ali učiteljev, ki delajo le za točke. Tako v resnici pripravljajo nekaj učencev le za nekaj skladb na leto za tekmovanja, ki ob zmagi mentorju prinesejo višji plačilni razred. Prav, da se tudi to dogaja, ampak mislim, da bi vsaka glasbena šola morala imeti širše »vidno polje«. Tako je na goriški glasbeni šoli, kjer učim enkrat na teden. V državni ustanovi imamo nadstandardni oddelek, kjer je zaželena nižja glasbena šola, tam pa učimo tudi pop in jazz aranžmaje in tako dalje. Pridejo lahko tudi učenci, ki niso hodili na to glasbeno šolo. Takšen bi moral biti sistem povsod.
Rad tudi plešeš, kajne?
Po mojem mnenju bi moral vsak glasbenik, ki se ukvarja z ritmom, na plesne. Jaz sem s svojo sestro šest let pridno hodil v plesno šolo Urška in se učil latinsko ameriške ter standardne plese. Odlična izkušnja. Kitaristi mogoče malo pozabljajo, da je kitara v osnovi ritmičen inštrument. Obstaja veliko novih kitaristov, ki so sposobni petminutnih solaž, pogrešam pa tiste, ki imajo ritem v krvi. Da se začudiš, ko vidiš, kako lepo lahko zveni kitara. Nekateri zvenijo kot »sintesizer«, meni pa to ni všeč. Rad imam vintage slog glasbe, moji vzorniki so večinoma že pokojni. No, vseeno pa to ne pomeni, da nisem v stiku s časom.
Ampak vintage danes ni tako zelo priljubljen ... Kako vam uspeva z Manouche?
Kot sem omenil, me nikoli ni zanimala zgolj ena smer, zato sem vedno želel imeti samostojni projekt, kjer bi lahko malo mešal zvrsti. Če pogledamo Manouche, bi lahko nekateri »orto« oboževalci manouche jazza rekli, da to ni to. Tega se zavedam. Ampak že v osnovi je bil ta projekt mišljen kot mešanje slogov, zato je tako na drugem kot na tretjem albumu slišati benjo, ukulele, charango in še mnoge druge inštrumente. Še najmanj smo pravzaprav neki akustičen gipsy swing. Morda pa je ravno to pravi recept.
Bo tretji album drugačen od prvih dveh?
Morda bo nekoliko bolj umirjen. Besedila so vedno daljša, tukaj sem vsekakor bolj dozorel. Uspelo mi je napisati najboljšo pesem, na katero sem ponosen. Še zdaj se mi zarosijo oči in bog ne daj, da vidim videospot, v katerem plešejo tudi starejši pari. Gre za res lepo balado. Že prej sem želel narediti kakšno bolj elektronsko pesem, a je šlo vedno v neko drugo smer, bolj v vintage. No, z zadnjo pesmijo pa mi je to uspelo; morda je to že napoved za naslednji, četrti album, ki utegne biti bolj elektronsko usmerjen. Vseeno pa ostaja pomemben vsak član zasedbe na svojem inštrumentu. Za zdaj pustimo, da pride tretji album med ljudi.
Kako to, da je bil tako dolg premor med drugim in tretjim albumom?
Vsega je bilo dovolj. Odločil sem se, da bom raje na tri mesece izdal novo skladbo in tako opozarjal nase v poplavi pesmi, ki na radijskih postajah čakajo na predvajanje. To se mi je zdelo bolj pametno kot izdati naslovno skladbo, album in single ter pogrevati staro juho. V tem času nismo počivali, pridno smo nastopali, skladba pa tudi vzame nekaj časa. Mi ne ustvarjamo »šablonsko«.
Kdaj dobiš največ idej pri ustvarjanju?
Rekel bi, da takrat, ko se mudi. Ko se neka skladba odvrti na radijskih postajah in je dva meseca naokoli, si rečem, da je čas za novo. Vedno najbolje delujem takrat, ko sem malo pod pritiskom. Ko vem, da ni druge, da imam neki rok in da moram biti vztrajen. Tudi ko je treba pohiteti, ne želim, da bi besedila pisali drugi. To hočem storiti sam in vztrajam, dokler mi ne uspe. Tako se je zgodilo tudi s tretjim albumom – mislim, da sem poleg sivih brkov nekoliko dozorel.
Je na albumu tudi sodelovanje s kakšnim glasbenikom, glede na to, da si sodeloval z mnogimi, tako slovenskimi kot tujimi?
Ne. Se pa lahko zgodi na našo deseto obletnico, čez dobro leto. Takrat se lahko zgodi kakšna »grande« različica s peščico gostov. Morda bolj v smislu koncerta ali pa tudi z albumom. Bomo videli. Na tem albumu pa ni pevskih gostov, kot sta bila na prejšnjem Alenka Godec in Klemen Klemen. Morda sam zapojem kakšno pesem več. Naša menedžerka pravi, da sem kot kameleon. (smeh)
Res? Bi znal tudi oponašati?
Zadnjič mi je res uspelo dobiti nastavek Ozzyja Osbourna. Bilo je slišati, kot da bi on pel v slovenščini. V kakšno oddajo, kjer oponašajo pevce, pa ne bi šel. (smeh) Ampak vedno je treba poskušati nove stvari, najti del sebe, ki ga nisi ravno vajen. Moj najbolj naraven glas je takrat, ko govorim, ki je menda tudi podoben nekomu, ampak pustimo to. Ko si v studiu in preizkušaš, kaj se da narediti, je zame najboljši občutek. Posnel sem tudi že kakšen oglas, kot sta Eurojackpot in Merci. (smeh)
Kot si omenil, sodeluješ z mnogimi glasbeniki. Katero sodelovanje je na tebi pustilo največjo sled?
Letos je izšel abum Ricka Springfielda. Mislim, da je v svoji karieri prodal 70 milijonov plošč. V Sloveniji zanj dela producent v navezi z angleško založbo. Prišlo je do projekta, ko mi je povedal, da bomo snemali Ricka Springfielda. Rick je slišal vse moje kitare, preposlušal jih je celo njegov kitarist Tim Pierce, ki je eden najbolj priznanih kitaristov v Los Angelesu in je snemal za Santano, Eltona Johna, Michaela Jacksona ... Bil sem presrečen, da so me na projektu podpisali kot prvega kitarista v vrsti. Zdaj piše: »Guitars: Robert Pikl, Tim Pierce in Rick Springfield.« To je zame zagotovo mejnik. Takoj, ko pomislim na to, se naježim. Je pa res, da je za tem ogromno dela.
Si si kdaj mislil, da boš toliko dosegel?
Nikoli. Nekoč sem igral pri Letečih potepuhih. Nato smo imeli z Dejanom Došlom trio Freak Brothers, v katerem je bil tudi odličen orgličar Damir Jazbec. Došlo me je vprašal, ali poznam Ricka Springfielda in Jessie's Girl. Takrat tega nisem najbolje razumel, nikoli nisem poslušal tega. Potem pa sem gledal film Vroče noči, kjer se pesem pojavi … Popolnoma zmešan, ampak odličen film. Res sem vesel tega sodelovanja. Prek prej omenjene angleške založbe smo posneli še nekaj izjemnih projektov, o katerih se bo zagotovo še slišalo.
Ali nameravaš z Manouche nov album predstaviti tudi v tujini? Glede na to, da ste nastopali že po Franciji, Španiji, Švici, Madžarski ...
Ja, zdaj je čas, ko se pripravlja programe za razne festivale. Po prvih koncertih v Franciji so nas vsekakor »našli« v navezavi na festivale. Po pravici smo dobili tudi dobro plačano, saj so nas hoteli sami. Ko gre za klubsko sceno, pa je nekoliko drugače, vsaj v Nemčiji, kjer bi lahko dobili vsaj deset koncertov, a smo jih zavrnili. Preprosto se ni izplačalo. Teh 20 koncertov, ki smo jih imeli do zdaj v tujini, pa je bilo res odličnih. Odlični festivali, odličen odziv. Igrali smo tudi na dveh sklepnih dejanjih festivalov, kar je čast. Še posebno zato, ker nismo prepevali v angleščini ali francoščini.
Torej se da prodreti v tujino tudi v slovenščini?
To mi še zdaj ni povsem jasno. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah. Prvih šest koncertov smo imeli po francoski Bretaniji. Takrat sem povsod spraševal, kako je s tem, a mi nihče ni znal kaj dosti povedati. Odločil sem se, da vseeno poskusimo tako, kot je, torej v slovenščini – in vsakič je bilo odlično. Med skladbami se malo potrudiš, da uporabiš kakšno njihovo besedo, in že to izpade dovolj simpatično. Je pa res, da je v Franciji do nas pristopila neka stara gospa in po angleško povedala: »Več bi morali govoriti francosko.« (smeh) Pa saj je imela prav. Oni to res cenijo. Ampak če imaš dobro glasbo in energijo, je očitno dovolj. V Renu je bila takšna norišnica, da še sam nisem mogel verjeti, da prihajamo iz Slovenije in da nismo neka francoska zasedba. Res je bilo nepozabno.
