Z majhno pomočjo prijateljev
Za dobro kriminalko potrebujete tudi precej specializiranih znanj – in takrat je dobro poznati kakšnega detektiva in forenzika. A kako priti do njih, saj najbrž ne moreš kar potrkati na vrata forenzičnega laboratorija? »Imel sem to srečo, da je pri založbi, pri kateri delam, Gogi iz Novega mesta, izdal antropološko knjigo direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija Dorijan Keržan. On me je potem usmerjal naprej, na primer k dr. Jožetu Balažicu s sodne medicine v Ljubljani, ki mi zelo pomaga pri vzrokih in časih smrti. Moj kolega, soplezalec in dober prijatelj, mikrobiolog dr. Blaž Stres, mi je veliko pomagal pri vseh treh delih. In pri tem delu še marsikoga spoznaš. Tudi kakšno detektivsko agencijo kdaj pokličem, da mi kaj povejo. Nekdanji general Slovenske vojske Albin Gutman mi je na primer razložil nekaj o orožju. Ljudje so bili kar pripravljeni pomagati, sploh po tem, ko so postale moje kriminalke malo bolj znane.«
Letošnji december, se zdi, je v znamenju Tadeja Goloba, nekdanjega kolega novinarja, zdaj (menda edinega) pisatelja, ki čisto zares živi samo od svojih knjig: najprej je izšel njegov nov roman Dolina rož, ki se dogaja v Ljubljani (bistroumnega sklepanja, da dolina rož znabiti pomeni Rožno dolino, ni hotel ne potrditi ne zanikati), danes zvečer pa se začenja še šestdelna nadaljevanka Jezero, posneta po njegovi istoimenski prvi uspešnici. Inšpektorja Birso igra Sebastijan Cavazza, nekam božičkast s svojo belo brado. Prvi dve nadaljevanji, to lahko potrdimo, sta povsem in v celoti nedolgočasni in zelo gledljivi.
Nekdo je opazil ali svoboda z omejitvami
Da bo napisal »vsaj tri« knjige o inšpektorju Birsi, je že pred časom rekel Tadej Golob, zdaj so napisane, se mar obeta tudi številka štiri? Ah, vzdihne zelo utrujeni Golob, »predvsem sem takrat misli, da nihče ne bo opazil, da sploh pišem kriminalke, in da bom moral napisati tri, preden se bo kdo zganil, potem je pa že prva doživela velik uspeh. Zdaj bo izšla tretja, potem si bom pa res vzel odmor, ker sem preprosto utrujen od razmišljanja o tem, kdo bo koga, zakaj, kje …«
Kriminalke so doslej najtežji žanr, ki se ga je lotil, pravi, pa se mu je pri drugi knjigi in pozneje tudi pri tretji zgodilo, da morilec v končni verziji ni bil tisti, ki si ga je bil zamislil na začetku. »Ko pišeš, se lahko tisto, kar misliš, da bo šlo, spremeni. Pri Dolini rož sem imel v mislih bolj triler kot klasično kriminalko. Triler v tem smislu, da bi bralci vedeli, kdo je morilec, zanimivo bi bilo dogajanje, kako preprečiti, da bi še naprej moril. Ampak potem se je obrnilo v klasično kriminalko in tudi storilca sem zamenjal. V glavi imaš načrt, jaz si ga tudi po poglavjih napišem na papir. Ampak ko pišeš, se to podre, začne se spreminjati in takih načrtov je na koncu kakšnih pet, šest. In potem popravljam za nazaj … Ne vem, ali je še kateri žanr tako zahteven kot kriminalka. Saj vem, da vsak berač svojo malho hvali, ampak vseeno – pri nobeni drugi knjigi nisem tako garal kot pri kriminalkah.« Ampak pri teh ima vendar več svobode kot pri biografijah, ki jih je pisal prej! »Že, ampak ta svoboda ima omejitve. Zadeve se morajo ujemati. Veliko oseb nastopa, ujemati se morajo dnevi, pa časovno zaporedje, logičnost-vzročnost se morata ujemati, motivi morajo biti pojasnjeni … Zgodilo se mi je, da sem zamenjal morilca, in šele ko sem natipkal drugo ali tretjo verzijo, sem ugotovil, da ta morilec sploh nima motiva za umor. Pri nobeni drugi knjigi se ni treba tako truditi, da bi vse dele uskladil med seboj, kot pri kriminalki.«
Ampak zadovoljili bi se tudi s kakšnim drugim žanrom. Saj sem delal že vse druge, se brani. Ne, ljubezenskega romana še niste. Ja, prizna, »tega pa res še nisem. Malo se poigravam s tem, da bi to poskusil. Bom videl. Zdaj končujem tretjo knjigo. Hočem reči, saj je končana, tu so zdaj še lektorski popravki, naslovnice in take zadeve. Enkrat decembra bom začel razmišljati o tem.«
Štirje možje v čolnu
Pri seriji Jezero, posneti po njegovi prvi kriminalki – za nič na svetu ji ne recite krimič –, ni veliko sodeloval, ker je takrat že pisal nadaljevanje, Leninov park, je pa podpisan kot eden od štirih scenaristov. Kako torej štirje ljudje pišejo en scenarij, se vsi drenjajo okrog računalnika ali si scenarij predajajo kot štafeto? »Saj ni tako zapleteno, tekst je v bistvu že napisan v knjigi,« odgovarja.
»Oni trije so razdelili scene, poglavja iz knjige so razdelili na prizore v filmu, pri tem nisem sodeloval, ker ni bilo nobene potrebe. Malo sem sodeloval pri dialogih. Ampak ne veliko, ker nisem imel časa, takrat sem namreč na polno pisal drugo knjigo, zato sem pustil, da to bolj ali manj naredijo oni.« Ali je bil do svojega teksta zelo zaščitniški, smo pred tem spraševali že filmarje. Ah ne, je odmahnil Matevž Luzar, eden od dveh režiserjev in štirih scenaristov serije, saj je že roman zelo filmično napisan. »Vem, da adaptacija v drug medij zahteva spremembe,« pravi Golob. »Če so mi razložili, nisem vztrajal pri svojem. Tam, kjer ne vidim potrebe, da bi bilo kaj drugače, sem pa seveda pojamral. Nekatere stvari so upoštevali, drugih ne. Pri nekaterih stvareh tudi nisem imel prav, to sem pozneje videl.«
Ali bodo tudi po drugih dveh knjigah posneli serijo, je verjetno odvisno od uspeha prve, da se pa o tem že vsaj pogovarjajo, se da sklepati iz Luzarjeve pripombe, da je videl »velik del« tretje knjige še pred izidom.
Še huje bo
Tadej Golob, v prejšnjem življenju novinar, je redka ptica v teh krajih, pisatelj, ki živi od svojega dela. »Moje knjige imajo javno podporo v tem, da del honorarja prispeva Javna agencija za knjigo, ker je naša založba uvrščena na seznam t. i. programskih založb, včasih izkoristim priložnost za t. i. pisateljsko rezidenco v tujini, drugih bonitet pa nimam. Ker sem v preteklosti zaslužil več, kot znaša cenzus, si, tako kot vsak espejevec, sam plačujem prispevke.«
Vse svoje odraslo življenje je bil prekarec, letos je prvo leto, pravi, ko ni nič delal kot novinar. Si ob grozljivih novicah, ki prihajajo iz uredništev medijev o položaju novinarjev pri nas, kdaj reče, hvala bogu, da nisem več v tem? »Vedno pogosteje. To, kar se zdaj dogaja, je konec, pa ne samo novinarstva. Še huje bo, ljudje se tega sploh ne zavedajo. To pustošenje, ki se dogaja pri nacionalnem časopisu Delo, pa to, ki se obeta po združitvi Dnevnika in Večera, to je katastrofa. Kar se tudi vidi. Ta logika, ki sem jo tudi sam doživel pri medijih, pri katerih sem delal – logika, da bomo stiskali novinarje, da bodo čim ceneje delali, jih zamenjali z nekimi, ki bodo delali še ceneje – to vodi v propad. Ne vem, zakaj bi bral časopis, v katerem ni nič več, kot je na spletu. Vendar se ti ljudje tega ne zavedajo.«
Po recepturi naših mojstrov
- ena knjižna uspešnica (Jezero Tadeja Goloba),
- dva režiserja (Matevž Luzar in Klemen Dvornik),
- štirje scenaristi (Srdjan Koljević, Matevž Luzar, Miha Hočevar, Tadej Golob),
- nepregledne množice znanih slovenskih igralcev (Sebastijan Cavazza v vlogi inšpektorja Birse, ob njem pa Nika Rozman, Jana Zupančič, Matej Puc, Gregor Čušin, Vlado Novak, Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon, Ivo Ban, Branko Šturbej, Igor Samobor, Branko Završan, Alojz Svete …) plus 250 statistov in vsaj en pes.
Po 55 snemalnih dneh zmešate, razdelite na enake dele in dobite 300 minut (za proračun enega celovečerca dobite minutažo treh) oziroma šest delov kriminalne serije. Novinarjem so pokazali dve epizodi in sta tako dobri, da smo ob njiju skoraj pozabili na travmatično gledalsko izkušnjo z Ekipo Bled. Prva epizoda serije Jezero bo na sporedu nacionalke 22. decembra, preostale pa pet nedelj za tem, še pred tem pa so prvi dve epizodi prikazali tudi na letošnjem Liffu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
