Kako je prišlo do rojstva te predstave?
Predstava je nastala zelo spontano. Začelo se je s tem, da sem ob rojstvu prve vnukinje Elore Sofie spet dobila veliko veselje do petja za otroke. Ko sem imela nastop v Murski Soboti, me je nanj spremljal mož Lojze, saj sta se v tistem času s Ferijem Lainščkom dogovarjala za projekt v Filharmoniji. Med njunim sestankom mi je dal Feri šop besedil in začela sem jih brati. Bile so pesmi o kužu Goldiju, mucku, konjičku, pujskih ... Čedalje bolj sem postajala navdušena. Živali ima namreč naša Elora tako zelo rada. Feriju sem rekla, da bi to morali narediti za otroke. Vprašala sem ga, ali bi napisal še zgodbo, in takoj je bil za. Režijo smo zaupali izjemni Ivani Djilas, glasbo je napisal Lojze, koreografijo je sestavil sin Žigan, kostumografijo Jelena Proković, lutke je oblikovala in izdelala Barbara Bulatovič, za upodobitev soseda Ferda pa sem izbrala igralca Danijela Malalana, ker sva se zelo ujela že v muzikalu Ljubim te – spremeni se!, vse od takrat pa je v naju tlela želja, da bi še kaj naredila skupaj. Ustvarili smo res luštno predstavo za otroke od tretjega leta starosti. Lojze se je izjemno potrudil z glasbo, je malo etno. Zelo ustreza zgodbi, ki je zelo zanimiva in hkrati zelo poučna. Sporočilo predstave je namreč prijateljstvo, lep odnos do živali in veselje do življenja.
Ste pesmi preizkusili tudi na vnukinji?
Vsekakor. Elori so vse izjemno všeč. Pesmi so resnično dobre. Tisti otroci (in starši), ki so že videli predstavo, so navdušeni. Otroci so zelo zahtevno občinstvo, ne gre jih podcenjevati. Sama jih izjemno spoštujem. Mislim, da si zaslužijo najboljše. Zato poleg kakovostne glasbe in besedila vedno veliko pozornosti namenim temu, da otroci v predstavi aktivno sodelujejo in da je prijetna za oko: scena, lučke, kostumi, vse mora biti lepo, s tem vzgajamo otroke. Mislim, da bi se morali starši potruditi in čim večkrat peljati otroke na predstave in glasbene dogodke ter se z njimi pogovarjati, kam gredo, kaj bodo videli na odru, se po predstavi pogovarjati o zgodbi, kaj so doživeli, kako so to razumeli, jih spodbujati v razmišljanju. Knjige, predstave in glasba so največ, kar lahko damo otroku. Moje pesmi zdaj poje že tretja generacija, in če sem povsem iskrena, se šele zdaj zares zavedam, kako dobro smo to naredili, kakšne dobre aranžmaje je naredil Lojze, koliko inštrumentov je uporabil in kako dobro je zaigrano – kar ni čudno, saj so to snemali najboljši glasbeniki.
Nameravate glasbo iz predstave izdati na albumu?
Zelo razmišljam o tem. Razmišljam o knjigi, o neke vrste glasbeni zgodbi. Tudi Feri je zelo za to, da bi to naredili, ob tem pa bi posneli še glasbo. Ali jo bomo izdali na zgoščenki ali v kakšni drugačni obliki, pa še ne vem.
Predstava govori o živalih. Imate oziroma ste imeli kdaj doma kakšno žival?
Ko sem bila majhna, smo imeli papige. Zdaj imam raje živali, ki so okrog hiše: k nam prihaja veverička, kos, ptičkov imamo celo kopico ... Kot sem že omenila, naša Elora obožuje živali. Že našteto izletov sva naredili k pujskom in kravicam na okoliške kmetije. Tam jih potem opazujeva, gledava in se o tem pogovarjava. Nekateri kmetje zelo lepo skrbijo za svoje živali, za čistočo v hlevih, krmijo jih s senom brez kemikalij ... Zelo sem srečna, da še obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj uživamo. Imam pravo »turnejo« od kmeta do kmeta: kupujem skuto, kislo smetano, kaše, krompir in drugo, česar nam zmanjka na vrtu. Vse to sem vključila v predstavo. Tisto, kar pripovedujem v njej, zares živim.
Kako pa je biti babica?
Nikoli si nisem predstavljala, kako je, če si babica, oziroma sploh nisem razmišljala, da bom enkrat babica. A to so res posebna čustva, spet je toliko nežnosti, brezpogojne ljubezni in veselja ... To sta naši punčki. Z Eloro sva veliki prijateljici, z Roso Lio, ki je stara mesec dni, pa se šele spoznavava. Sicer pa se mi zdi, da se najbolje z njima povežem skozi glas in petje.
Elora že kaj poje z vami?
Ja. Želi, da pojem, potem pa že malo za mano poje končnice pesmi, in to v ritmu. Navdušena sem.
Snahi prihajata iz Bolgarije in Češke. V katerem jeziku se pogovarjate?
Kristijan je poročen z Bolgarko Tsarino, ki je pianistka. Ona z Eloro govori bolgarsko, kar se mi zdi zelo lepo, onadva med sabo pa se še vedno veliko pogovarjata angleško. Tsarina sicer že zelo lepo govori slovensko, ker je zdaj začela učiti klavir, pa tudi sicer se je kar lepo vpeljala v tukajšnje življenje. Midve sva deset let govorili angleško, zdaj pa govoriva slovensko. Z Eloro pa ves čas govorim slovensko in me vse razume, malo že tvori besede. Žiganova partnerica Kristyna Šajtošova pa je Čehinja in je tako kot Žigan plesalka. Onadva se med sabo pogovarjata angleško. Tudi midve komunicirava v tem jeziku, čeprav že veliko razume slovensko. Z Roso pa govorim slovensko. Vnukinji bosta, kot kaže, govorili vsaj tri jezike.
Ste zelo povezana družina. Kako vam je to uspelo?
Mislim, da je pri otrocih najbolj pomemben zgled. Mislim, da sta oba sinova začutila, da midva vse, kar delava, delava z velikim veseljem, da je vse, kar počneva, strast. Z Lojzetom sva zelo delavna. Videla sta, da moraš biti priden, če želiš, da ti uspe. Oba sta sicer izjemno nadarjena, a brez pridnosti ni ničesar. Z Lojzetom sva ju in ju še vedno zelo podpirava na njuni samosvoji poti. Vesta, da je, če imaš svoj pogled, svoj izraz oziroma interpretacijo glasbe ali plesa, to daljša pot, a sem prepričana, da ti, če ostaneš zvest samemu sebi, dolgoročno bolj uspe, da si srečnejši in bolj zadovoljen ravno zato, ker si res iskren pri tem, kar počneš. Mi si damo poslušati in pogledati stvari med sabo in si vse iskreno povemo. Oba sinova izjemno občudujem in spoštujem. Res sta izjemna umetnika. Kot mama sem srečna, da delata tisto, kar rada počneta, in me zelo razveseljujeta s svojimi projekti. Če le lahko, jih grem pogledat – in uživam. Tudi sproščena sem. Nimam več tiste treme, ki sem jo imela, ko sta bila otroka in sta nastopala. Ko je, recimo, pri štirih letih Žigan prišel z violino na oder, mi je srce razbijalo, ali mu bo šlo ali ne, zdaj pa le uživam, ker zelo dobro vem, da sta se pripravila in da bosta vse dobro naredila, tudi če bo šlo kaj narobe, saj sta odlična improvizatorja.
Zelo dobro skozi življenje krmarita tudi z Lojzetom, tako zasebno kot poslovno ...
Lojze me zelo dobro pozna. Tisto, kar piše zame, mi res piše na kožo. Veliko se pogovarjava, zelo upošteva moje mnenje pri ustvarjalnih zadevah, še posebno, ko dela za otroke, saj imam z njimi veliko izkušenj. Glasbo piše doma, tako da njegovo ustvarjanje ves čas spremljam. Ne ločujeva veliko med delom in zasebnim življenjem. To je v nama in včasih se kar spotoma ob večerji ali na kolesarjenju oziroma sprehodu po naravi začneva pogovarjati o kakšnih skladbah ali projektih. Grem na vse njegove projekte, če le lahko. Ponosna sem na njegove ideje in glasbo, ki jo piše za Big Band RTV Slovenija in druge glasbene sestave. A da ne bo zdaj zvenelo, da hodim le na projekte svojih otrok in moža. Izjemno rada grem tudi na gledališke predstave in druge koncerte, z Lojzetom imava abonma Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Cankarjevem domu. Drugače sem zelo zavzeta tudi kot umetniška vodja glasbenih večerov v Tržiču in Kranju. Tudi to je moja velika ljubezen. Mislim, da mi je zelo dobro uspelo pripraviti posebne dogodke, ki jih odlikujejo klubsko sproščeno razpoloženje, vrhunski koncerti in lepo okolje. Pred koncertom vsak obiskovalec dobi kozarec penine za dobro voljo, po koncertu pa se družimo.
V Kranju, na vrtu gradu Khislstein, so bili letos tretjič, v Tržiču pa petič. Občinstva je čedalje več, vedno bolj mi zaupa in verjame v moj izbor. Vedno ga nagovorim in mu predstavim nastopajoče. Moj cilj je, da imajo glasbeniki možnost predstaviti dobro glasbo in da ima občinstvo možnost to slišati. Verjamem, da slednje pride na dobro glasbo. To delam tudi zaradi sebe, saj uživam, če imam vrhunskega glasbenika tako blizu, ker ga lahko res začutim in doživim. Program pripravim tudi za Festival Paradiž, ki je ob koncu glasbenih večerov v Tržiču. Ta se dogaja v mestnem jedru, tu pa gre za velik koncert z Big Bandom in odličnimi solisti. Imam še več zamisli. Dobivam jih, medtem ko kuham, med sprehodom po gozdu ali ob kakšni drugi rekreaciji – v naravi resnično postaneš »pretočen«. Pri idejah sledim svojim občutkom. Če začutim, da so prave, jih izpeljem. A ne za vsako ceno. Zdaj imam že toliko izkušenj, da vidim, da tu pa ne bo šlo, zato pustim – potem pa se odprejo druga vrata.
