Andreja Comino je avtorica prenekaterega članka o znanih Slovencih, ki ga preberete v Zvezdah. V dobrih dvajsetih letih svoje novinarske kariere se je srečala z zanimivimi zgodbami, ki so ji prišle še kako prav pri njenem knjižnem prvencu z naslovom Svoboda – breme ali privilegij? V knjigi se je dotaknila teme, ki jo tudi sama zelo dobro pozna – delo in življenje prekarnih delavcev.
Kaj vas je spodbudilo k pisanju knjige o ljudeh z oznako samostojni podjetniki?
V dobrih dvajsetih letih novinarske kariere sem za različne revije napisala na tisoče člankov o najrazličnejših zanimivih ljudeh, nekaterih bolj, drugih manj znanih javnosti. Medtem ko mediji po eni strani podpirajo in navzven kažejo njihovo bleščečo plat, uspehe, sanjska doživetja, to tudi sami prikazujejo po družbenih omrežjih, po drugi strani velikokrat ostane v senci tista temnejša. Kako je, ko se znajdejo v stiski, ko se borijo za preživetje. Veliko teh znanih je svobodnjakov, njihove kariere pa so na prvi pogled videti sanjsko. Vendar je ob rasti tovrstnega načina dela pomembno poznati tudi drugo plat. Ko nimajo dopusta, bolniške, minimalno porodniško, so kreditno nesposobni, da bi si kupili lastno streho nad glavo. Z leti sem doživela veliko zgodb, in ker sem tudi sama vse življenje svobodnjak in ker se število svobodnjakov oziroma prekarnih delavcev zaradi tega, ker so cenejši za delodajalce, ves čas povečuje, sem želela intimne in osebne zgodbe znanih predstaviti v knjigi. Obenem pa smo skupaj iskali rešitve in predloge za izboljšanje stanja.
Knjiga je dobila zelo zgovoren naslov Svoboda – breme ali privilegij? Katere so tiste dobre in slabe plati svobodnjaštva, ki ste jih okusili sami?
Moje dobre plati svobodnjaštva: kljub temu da veliko delam, si lahko razporejam delovni čas. Ko je bila moja hči majhna, je imela od mene bistveno več časa kot otroci ljudi, ki so v službah od devetih do petih. Vstajala sem ob šestih zjutraj, da sem pisala članke. Ko se je zbudila hči, sem bila z njo do devetih, ob treh pa sem jo šla iskat v vrtec. Njenih prvih let nisem želela zamuditi, četudi je to pomenilo, da sem velikokrat delala tudi ponoči, ko je šla spat. Kljub temu da je težko biti svobodnjak, da so se zadnja leta stvari v medijih zelo spremenile, zaostrile, honorarji zmanjšali, še vedno uživam v druženju z ljudmi in pisanju njihovih zgodb. Na srečo pa sem okusila tudi tiste dobre čase, ko so bili pisci, pa tudi drugi v ustvarjalnih poklicih spoštovani in tudi ustrezneje nagrajeni. Tudi zdaj so panoge, ki so v rasti, vendar novinarstvo in kultura nista med njimi. Nista dobičkonosna, vendar sta za družbo nujno pomembna.
Kako to, da sami nikoli niste sprejeli ponudbe za redno delovno razmerje? Kaj vas je od tega odvrnilo?
Morda sem bila tu malce nespretna. Vzgojena sem bila, da se je treba učiti, ubogati in pomagati drugim. Takšna sem še vedno, četudi, upam, sem se zdaj že malce »pokvarila«. Vedno mi je bilo težko prositi zase, tudi za redno službo.
In kaj je tisto, kar na svobodi drži znane Slovence, ki so vam pomagali pri nastajanju knjige?
Vsem svojim sogovornikom se še enkrat zahvaljujem za iskrenost, čas in razmišljanje, ki so mi ga posvetili. Presenetilo me je, kako ranljivi in obenem lepi so bili, ko so odkrito, srčno in iskreno spregovorili o stvareh, ki jih vse prepogosto pometamo pod preprogo in se delamo boljše in lepše, kot v resnici smo. Odvrgli so svoje maske in brez dlake na jeziku spregovorili, kako je, ko si na vrhuncu, ko se ti vsi klanjajo, kako boleče pa je, ko se znajdeš v temnih breznih, ki jih prinaša življenje. Pokazali so, da so krvavi pod kožo, da pa je s trdim delom, malo sreče in iznajdljivosti vseeno mogoče kolikor toliko normalno živeti.
