Ženska košarka je brez dvoma v senci moške, kjer Slovenci kraljujemo z nekaj super zvezdami po vsem svetu, z Luko Dončićem in Goranom Dragićem tudi v najmočnejši ligi na svetu NBA. A v resnici imamo Slovenci dve veliki košarkarski dami Tejo Oblak in Niko Barič, ki sta se letos pomerili tudi na zaključnem turnirju ženske Evrolige.
Šestindvajsetletna Nika Barič, kapetanka slovenske košarkarske reprezentance, ki konec junija potuje na evropsko prvenstvo v srbski Niš, je sploh nekaj posebnega, saj jo je kot organizatorko igre leta 2012 kot prvo Slovenko izbral profesionalni klub WNBA Minnesota Lynx, zadnja štiri leta pa je igrala v ruskem Jekaterinburgu, s katerim je štirikrat postala tudi državna prvakinja Rusije. Mimogrede, Nikin mlajši brat Nejc je tudi odličen organizator igre, ki je letos igral za klub Zlatorog Laško, zdaj pa naj bi se zanj zelo resno zanimal Sixt Primorska.
Trboveljčanka ima za seboj zelo posebno zgodbo, ki je usmerjena v košarko, je pa v enem od intervjujev dejala, da če ne bi uspela v športu, bi gotovo postala učiteljica.
Prek Celja v Moskvo
Nika je že od malega vedela, da želi postati športnica, tako kot njen oče, ki je bil zelo borben nogometaš. Čeprav se je hotela preizkusiti v vseh športih, je s fanti najraje igrala nogomet in košarko. In prav v šolskem košarkarskem krožku je bil njen prvi pravi trener Damir Grgić, ki je zdaj trener ženske košarkarske reprezentance in ki ji je namenil tudi vlogo kapetanke v slovenski reprezentanci.
Nikina borbenost in zavzetost na treningih sta se obrestovali, tako da je že pri petnajstih letih igrala za članice Celja, pri osemnajstih pa jo je Mednarodna košarkarska zveza razglasila za najboljšo mlado košarkarico na stari celini. Njen novi dom je kmalu postala Moskva, kjer je ostala štiri leta. Štiri sezone je nato Nika igrala v Jekaterinburgu, a očitno zdaj s klubom ni podaljšala sezone, saj se je na družbenih medijih že zahvalila tako klubu kot navijačem. Mimogrede, v nasprotju z moško košarko ženske v ruskih in nekaterih drugih evropskih klubih zaslužijo več kot v ameriški ženski ligi, tako da najboljše Američanke hodijo igrat v Evropo.
Bolezen
Nikino sanjsko kariero in odhod v ZDA je leta 2015 prekinila bolezen, popolno sesutje imunskega sistema. Nika namreč že od štirinajstega leta jemlje tablete za ščitnico, saj je še v osnovni šoli prebolela raka na ščitnici. V nekem intervjuju je priznala, da se sama niti ni zavedala, kako huda bolezen jo je doletela, saj je med zdravljenjem razmišljala samo o tem, kdaj bo lahko spet na igrišču. Veliko bolj so zanjo trepetali starši, ki seveda zdaj pridno držijo pesti in navijajo za oba otroka. Se je pa pozneje iz te boleče izkušnje naučila, da zdaj zna prisluhniti svojemu telesu. Ali kot je ob neki priložnosti priznala, po taki izkušnji »zdaj gotovo bolj cenim življenje in skušam živeti čim bolj zdravo. Poslušam svoje telo: če potrebujem počitek, počivam, če potrebujem spanec, več spim, če potrebujem sprostitev, se sprostim.«
No, Niko zdaj čaka nadvse zanimivo poletje, v katerem za sprostitev ne bo prav veliko časa. Slovensko žensko reprezentanco bo konec junija popeljala na evropsko prvenstvo v Niš, kjer se želi s puncami uvrstiti najmanj v drugi krog tekmovanja, poiskati pa si mora tudi nov klub. Morda pa je letos končno napočil čas, da se iz Rusije preseli v Združene države Amerike.
