»To je projekt, ki mi bo gotovo za vedno ostal v spominu. Juretova smrt, potem ko smo v Evropskem parlamentu posneli izjave in ravno tisti večer kupili letalske vozovnice za Grenlandijo, je bila res šok. Sprva nismo vedeli, kaj in kako, odhod pa se je neizogibno bližal. Toda Juretova partnerica Natalija Gros je želela, da se projekt izpelje. Tako bi si gotovo želel tudi Jure. Ker sem bil z Juretom že na Grenlandiji na ogledu terena, se je celotna ekipa odločila, da režiserske vajeti prevzamem jaz.«
Na Grenlandijo, kjer so preživeli mesec in pol poleti in prav toliko časa tudi pozimi, so leteli prek Islandije. »Do Reykjavika z običajnim letalom, od tam do Grenlandije pa letijo manjša letala s propelerji. Do vzhodnega dela države, kjer smo snemali, ni cest, zato je tja mogoče priti le s helikopterjem, poleti pa s čolni.«
Zima je bila, kot se spominja Rožle, zanje veliko večji izziv kot poletje. »Tu je gotovo zelo moteč dejavnik mraz in takoj je bilo jasno, da sta oba ribiča, ki sta bila glavna igralca v naši zgodbi, veliko bolj odporna na mraz kot mi, ki smo imeli na sebi po dve ali tri plasti oblačil več. Težava je bila tudi s tehniko, predvsem z baterijami, ki so se hitro praznile. Včasih se je zgodilo, da je kamera odpovedala in preprosto nehala delovati, ko pa smo jo prinesli na toplo, je delovala normalno.«
Ekipa je živela pri enem od ribičev, kar je bilo posebno doživetje. »Ljudje so zaprti in težko je navezati stike z njimi, problem je tudi jezik. Na srečo smo imeli v ekipi človeka, ki je po rodu Danec, v vsaki vasi pa se je našel kdo, ki je obvladal ta jezik. Vzhodni Grenlandci imajo svoj jezik, ki ga ne razumejo niti tisti, ki živijo na zahodnem delu,« je zgovoren Rožle, ki kot posebno poglavje označi tudi tamkajšnjo hrano. »Tam jedo večinoma meso in ribe. Prvi dan, ko smo prišli k Emanuelu, pri katerem smo živeli, nam je njegova žena ponudila košček surovega tjulnjevega mesa. Čeprav je bilo ogabno, smo bili prijazni in rekli, da je dobro, zato nam je takoj naslednji trenutek ponudila še košček. Pogrešali smo sadje in zelenjavo. Edina stvar, ki jo jedo kot nadomestek za zelenjavo, so morske alge, ki imajo zanimiv okus. Pripravljajo jih surove ali kuhane.«
Rožle predstavi tudi zanimivo izkušnjo, kadar se pokvari helikopter. »V tem delu Grenlandije imajo en sam helikopter. In kadar se ta pokvari, so edina alternativa pasje vprege. Ena vprega šteje štirinajst psov in še danes mi ni jasno, kako so nas psi pripeljali na cilj v tako gosti megli, da iz sani nisi videl niti do prvega psa v vpregi. Pot je trajala tri dni, potovali smo po zaledenelem morju. Vmes smo prenočili v nekakšnih bivakih, ki so jih postavili za te namene.« Za Rožleta je bila ta izkušnja nekaj enkratnega in z veseljem bi se, kot prizna, na Grenlandijo še kdaj vrnil.
Z Grenlandijo pa ima načrte tudi Natalija Gros. »Rada bi šla tja, da bi ljudem pokazali film, ki smo ga posneli. Tu seveda nastanejo predvsem težave, povezane z jezikom. Drugega jezika razen svojega tamkajšnji prebivalci ne razumejo, veliko pa je takih, ki ne znajo niti brati, zato bi bila najboljša sinhronizacija, kar pa je prvič zelo drago, po drugi strani pa bi bilo težko najti človeka, ki bi to izpeljal. Želja je, kako in kdaj jo bomo izpeljali, pa bo pokazal čas.«
Film Zadnji ledeni lovci je požel velik uspeh tudi pri strokovni javnosti. Sicer pa Natalija pravi, da je bil Jure, ko je prvič prišel na Grenlandijo, nekoliko razočaran. »Veliko zgodb je slišal o Grenlandiji in o tem, kako se tudi na lov s kiti odpravijo z lesenimi kanuji. A sodobna tehnika je dosegla tudi te odmaknjene kraje, zato danes uporabljajo motorne čolne. Od sodobnega sveta so prevzeli tudi nekaj drugih negativnih vplivov. Predvsem mladi se za lov ne odločajo več, saj je to zelo garaško delo. Ker pa drugih služb skoraj ni, se nekateri vse bolj zatekajo k alkoholu ali pa preprosto odidejo. V tem delu vzhodne Grenlandije na območju dvajset tisoč kvadratnih kilometrov živi le še okoli tri tisoč ljudi in le vprašanje časa je, ali morda ne bodo izumrli.«
