Satirik in komik Boris Kobal je prevedel italijansko delo Alda Nicolaja in ga pod naslovom Profesionalci espe za avtorski honorar v znesku 13.000 evrov prodal Slovenskemu ljudskemu gledališču Celje. Honorar je že vrnil, plagiatorstvo priznal. Bo tukaj zgodba zaključena?
- Boris Kobal drugič v dveh dneh: o razlogih za plagiat in ponudbi celjskemu gledališču
- Molk je prekinil Boris Kobal: Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati
Je žrtev celotne zadeve – Kobal?
Marsikateri mlad umetnik, ki se še bori za priznanje, a ga gledališča ignorirajo, se verjetno sprašuje, kaj točno je šlo priznanemu in uveljavljenemu avtorju po glavi, da si je drznil ukraden prevod tujega dela prijaviti na natečaj za izvirno slovensko komedijo. Zdaj smo dobili odgovor – notranja stiska.
Podobno kot Kobal se je na notranjo stisko skliceval tudi večkrat nagrajeni novinar nemškega Spiegla Claas Relotius, za katerega se je ugotovilo, da si je izjave sogovorcev preprosto izmišljeval. V bran Kobalu je med drugimi stopil tudi predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs. Ocenil je, da tako kot Relotiusu tudi Kobalu lahko verjamemo.
»Ne moremo pa posploševati, saj ima vsak od njiju drugačno ozadje. Kobalu verjamem in zelo iskreno je povedal. Depresija nastopi, ko pomembne potrebe niso zadovoljene, pretirano posvečanje nečemu drugemu je lahko kompenzacija za te potrebe. In ko tega ni več, vse nekam zgrmi. Treba je spoštovati, kar posameznik pove,« je za medije izjavil Flajs.
Kako na tedaj še domnevno plagiatorstvo gledajo nepriznani umetniki, ki še niso ali niso več del kulturnega establišmenta, smo poskušali izvedeti že pred kakšnim tednom. Vendar nobeden od njih ni želel podati izjave, iz strahu, da bi to škodilo njegovi karieri. Pri tem jim je lahko v uteho, da jih med vsemi verjetno najbolje razume Kobal, ki je zapisal, da je »težko razumeti, kaj pomeni, da hočeš ustvarjati, pa te gledališča ignorirajo«. Pri tem je svoj komentar verjetno naslavljal nase, in ne na posameznike, ki se morajo v kulturni politiki šele uveljaviti.
Kobal je prevedel delo italijanskega avtorja in mu dodal natanko štiri avtorske vrstice teksta. Trenutno še ni znano, ali je bil to edini plagiat iz njegovega domnevno avtorskega opusa.
Publika ga ne bo kaznovala
Včeraj je v Kulturnem domu Mengeš potekal prvi Kobalov javni nastop po škandalu s plagiatom. V organizaciji Špas teatra si je bilo mogoče ogledati Pismo rosno! Vsega je kriv poštar … V petek je bilo prodanih približno 300 vstopnic, kar je za predstavo Pismo rosno, vsega je kriv poštar pričakovana prodaja za termin v Mengšu, so nam sporočili iz Špas teatra. Sodeč po na spletu objavljenem sedežnem redu, je bila tistega dne prosta le še petina sedežev.
V Šentjakobskem sestankoval upravni odbor
Upravni odbor Šentjakobskega gledališča, ki se je po razkritju, da je njihov direktor in umetniški vodja Boris Kobal plagiator, sestal včeraj popoldne, je sejo po dveh urah prekinil. Kot je za STA povedal predsednik društva Šentjakobsko gledališče Ljubljana Janez Vlaj, se bodo ponovno sestali v ponedeljek ob 15. uri. »Takrat pričakujem, da bomo mogoče uspeli poiskati končno odločitev,« je dejal.
Seje se je udeležil tudi Kobal, ki je, kot je še povedal Vlaj, »razgrnil svoj pogled na zadevo«. Dodal je, da se trudijo najti sporazumno rešitev, da bi zadevo rešili tudi »s čim manj škode za Šentjakobsko gledališče«. Izrazil je upanje, da bodo uspeli takšno sporazumno rešitev doseči v ponedeljek.
Cinizem ali velikodušnost?
Je pa Kobal poleg opravičila, vračila honorarja in pojasnila, da ga muči notranja stiska, celjskemu gledališču pojasnil še, da se je dogovoril z lastnikom avtorskih pravic za svoj plagiat, zato torej ne gre več za plagiat, temveč za prevod. »Častim 10 brezplačnih predstav. Predstavo lahko spet igrajo, prej so dobili prepoved igranja. To je rešitev. Deset avtoriziranih predstav lahko igrajo. Seveda jih lahko igrajo še več,« je bil velikodušen Kobal.
