S skupino Pop Design je dosegel, kar se je doseči dalo, doživel je zvezdne trenutke, o katerih lahko glasbeniki samo sanjajo. Potem ko so se razšli ne ravno najbolj prijateljsko, je zbral narodno-zabavno zasedbo Kolovrat. Pred dobrim letom pa so nastali Rostfrajerji, prekaljeni glasbeni mački, ki igrajo predvsem za svojo dušo. Tone, ki ima v laseh veliko srebrnine (pri njih na Dolenjskem je veliko slane, se šali), je 5. decembra praznoval šestdeseti rojstni dan. Pripravil je veliko zabavo, ki pa jo je moral ponoviti, saj je samo dan pozneje prvič postal dedek.
Tone Košmrlj prihaja iz majhne, idilične vasi Gora pri Sodražici, ki se razprostira na tisoč metrih nadmorske višine, v njej pa živi manj kot dvesto ljudi. »Življenje na Dolenjskem mi je bilo pisano na kožo. Obkrožen sem bil z naravo, doma na kmetiji ni nikdar zmanjkalo dela. Vsako popoldne sem po šoli hodil past krave, veliko sem z motorno žago delal v gozdu. Zadnja leta spet živim na Dolenjskem, saj skrbim za starše. Oče je star 92 let, mama 86,« pripoveduje Tone, za katerega so starši dejali, da je bil samotar, ki se je vedno zanesel le nase in je vse rad počel sam, četudi je imel leto dni starejšega brata Jožeta in leto dni mlajšo sestro Mojco. Zrasel je v hiši sredi vasi, na srednje veliki kmetiji. Kot otrok ni maral kmečkih opravil in se jim je poskušal izogniti. A strogi oče jima z bratom ni pustil brcati žoge, dokler nista nahranila živine in počistila gnoja. Šele takrat sta se lahko lotila njima tako ljubega nogometa. »Veliko sva brcala žogo, oče pa se je jezil, ker sva mu uničevala skedenj,« se smeji.
Ljubljana ga je očarala
Po končani osnovni šoli je šel v svet. Ljubljana in Gimnazija Poljane sta bili povsem nekaj drugega od Gore. »Za gimnazijo sem se odločil, ker po osnovni šoli nisem vedel, kaj bi rad počel. Želel sem biti policist, delati v pisarni, pa tudi proti temu, da bi bil avtomehanik, nisem imel nič proti. Ker se nisem mogel odločiti, so me starši napotili na gimnazijo. Imeli so prav, čeprav se je meni zdelo, da nimajo pojma. V gimnaziji sem bil strasten nogometaš, tri leta sem igral pri Olimpiji. Ko sem v tretjem letniku staknil opomin iz slovenščine, so mi starši prepovedali nogomet. Še zdaj pa znam Prešerna naprej in nazaj, saj je bilo treba izpit vseeno narediti,« se smeji Tone, ki je nato končal še elektrotehniško fakulteto. Ko je pri sedemnajstih letih prijel v roke kitaro, je ni več izpustil. Dolga leta je preživel v Ljubljani, najprej z mamo, bratom in sestro, oče je delal v Nemčiji. Kmetija je bila takrat prazna, saj so, ko so šli otroci v srednjo šolo, starši prodali živali. Ko se je oče upokojil, so jih spet kupili. »Selitev v Ljubljano ni bila prav nič stresna, saj sem se veselil, da bom spoznal nove prijatelje. Meni, ki sem živel na kmetiji, se je zdelo, kot da grem v Los Angeles ali New York. Na mesto sem se hitro navadil,« se spominja.
Povsod je lepo, doma je najlepše
Tone je bil od nekdaj strasten popotnik. Kar desetkrat je bil v Ameriki, s takratno partnerico Natašo Bolčina pa sta prekrižarila ves svet. Navdušila ga je nad potepanji. Bila sta po Evropi, Ameriki, na Kitajskem, najraje pa sta šla v Barcelono. Zdaj se malo manj potepa, poleti se rad odpravi na morje, kjer ga je že pred časom zagrabila druga strast – ribolov. Odkar sta se oče in mama postarala, je z veseljem doma in skrbi zanju. Doma so nastale tudi največje uspešnice Pop Design, kot so denimo pesmi Ne bom ti lagal, Ko si na tleh, Potepuh, Samotar in druge. S Pop Design so dosegli, kar se je doseči dalo. Skupina je večkrat tudi razpadla. »V skupini je prihajalo tudi do nesoglasij. Preprosto je bilo tako, da si nismo vsi prizadevali za isti cilj. Zanesla nas je evforija nenadnih prevelikih uspehov. Mislili smo, da bo trajalo večno. Čez noč se je zgodilo, da je bilo manj nastopov, s tem pa manj denarja. Denar je sveta vladar, mi smo bili vajeni živeti z veliko denarja. In ko je tega zmanjkalo, so se pojavila nesoglasja,« se spominja Tone in dodaja, da denar ne prinese sreče, le malo manj zoprno nesrečo. Pozneje je ustanovil še narodno-zabavni ansambel Kolovrat. V te vode se je podal zaradi novega izziva, ki ga še ni doživel. »Zrasel sem z narodno-zabavno glasbo. Pri mami so imeli gostilno. Zato se še dobro spomnim prvih plošč, vrteli so Slake in Avsenike. Ves čas sem imel rad to zvrst glasbe, čeprav sem se preusmeril na rock. Dolga leta sem poslušal, kako je narodno-zabavno glasbo enostavno igrati. Zato sem hotel sam izvedeti, ali je to res. Ko sem začel igrati narodno-zabavno glasbo, sem ugotovil, da obstajata dve vrsti glasbe – dobra in slaba. Če hočeš dobro igrati, moraš veliko vaditi,« je še vedno prepričan.
Zastrupljen z glasbo in odrom
»Če danes pogledam nazaj, se nikoli nismo imeli za zvezde, četudi smo polnili dvorane kot za stavo. Zato smo zdržali tako dolgo. Posebno dober občutek je bilo videti množico mladih v prvih vrstah, stari so bili med 17 in 25 let, ki so znali pesmi na pamet od začetka do konca. Mnogi med njimi niso bili niti rojeni v času nastanka Pop Designa. Velikokrat so prišli na naše nastope pari, ki so se na njih zaljubili, pozneje pa so pripeljali s seboj tudi otroke,« pravi Tone, ki je bil razočaran, ko so drugi prevzeli blagovno znamko Pop Design, saj se njemu ni zdelo pomembno, da bi jo zaščitil. Njemu je bilo pomembno, da nastopa in poje.
In v tem norem ritmu so hitro minevala leta in desetletja. Kot bi mignil, jih je prišlo šestdeset. »V bistvu gre za dvakrat trideset. V glavi se počutim mladega, vendar mi telo govori drugače. Malce šepa, kljub temu da imam dobro kondicijo. In ker imam tako rad glasbo, sem pred dobrim letom ustanovil zasedbo Rostfrajerji, s katerimi se imamo dobro. Redno vadimo ter skrbimo za zabavo in kondicijo. Sicer pa se mi je življenje kar precej umirilo. Na Dolenjskem uživam. Mladi so zapustili vas in šli iskat boljše življenje. Jaz pa malo delam, malo se družim, skrbim za starše in leta minejo,« pravi Tone, ki bo šel čez pet let lahko v pokoj. Dal si je izračunati, koliko mu bo to prineslo na mesec – pičlih tristo evrov. Še sreča, da ima še druge prihodke, sicer bi bolj tenko piskal. Ravno tako se je z leti umiril. V mladosti je prijateljeval s številnimi damami, zadnje čase pa je sam. »Vendar to ne pomeni, da sem osamljen,« se skrivnostno muza in doda, da se veseli časa, ki ga bo preživljal z vnukinjo Vanjo, hčerko sina Saše, ki živi v Kamniku. Tone ima še hčerko, ki s partnerjem živi v Ljubljani, in tudi z njo se dobro razume. »Vse se je nekako postavilo na svoje mesto. Za rojstni dan sem si zaželel le, da bi bil zdrav in da bi bilo še naprej tako, kot je. Drugega ne potrebujem.«
Objavljeno v reviji Zvezde št. 52, 24. 12. 2018.
