Turnirji odbojke na pesku so bili zaradi lepih in uspešnih sester Erike in Simone Fabjan dolga leta prava paša za oči. Zmag pa nista dosegali samo na igrišču, temveč tudi zasebno, saj sta pridno študirali in se zaljubili. Mladi »upokojenki« sta se tudi po koncu kariere odločili ostati v odbojki in sta pred štirimi leti odprli svojo odbojkarsko šolo, ki jo z veseljem obiskujejo tako stari kot mladi. Erika in Simona sta še vedno zelo povezani, predvsem pa nalezljivo dobre volje tudi zunaj igrišča. Posebej za Zvezde sta razkrili svoje ljubezni in sanje.
Preberite tudi: Slovo voditeljice oddaje Studio City. Kliknite TUKAJ!
»Res se ne moreva pritoževati, da ne živiva polno. Najino življenje poteka med igriščem za odbojko in poslovnim svetom, kjer imava vsaka svoje cilje in načrte,« pravita Simona in Erika. Mlajša Simona je športno kariero končala prej in se lotila novih izzivov. »Ves čas se mi veliko dogaja. Delo z mladimi in perspektivnimi mi je zelo všeč. Doštudirala sem prehrano, zdaj pa končujem še dveletno izobraževanje za enega najboljših certifikatov iz športne prehrane, nad katerim bdi mednarodni olimpijski komite. Predavajo nam najboljši športni strokovnjaki, izpiti pa so zelo zahtevni,« razlaga Simona, ki se je pred časom pojavila tudi na tekmovanju v odbojki na mivki na Kongresnem trgu. Nekateri so mislili, da bo morda spet obudila športno kariero. »Ko sem razmislila, koliko garanja to pomeni, me ne bi nič spravilo nazaj. Bilo je lepo, veliko sem doživela, zdaj pa je čas za nove izzive. In ker sem že nekaj časa tudi mama, na življenje gledam drugače. Predvsem pa imam precej manj časa zase. Prej ni bilo težav nameniti čas sebi ali partnerju Roku, zdaj imava hčerko Kiaro, ki ji namenjava vso ljubezen in skrb. Najino življenje je občasno precej naporno, še posebno ker Rok še vedno profesionalno trenira gimnastiko, to pa zahteva celega človeka. Vendar ga moram pohvaliti, da je krasen očka. Kadar le utegne, se Kiari popolnoma posveti in obvlada vse, od previjanja, igranja do hranjenja,« pohvali svojega dolgoletnega partnerja. Njuna edinka je stara enaindvajset mesecev in je zelo priden otrok. Njena mamica je zadovoljna, da se je malčica dobro znašla v vrtcu, ki ga obiskuje od enajstega meseca. Po mami in očku je podedovala precejšnjo gibljivost, kot za šalo pleza po steni, ki ji jo je doma naredil očka. Simona, ki je tudi del Inštituta za neodvisnost, ustanove, ki se zavzema za miselno, telesno, finančno in energetsko neodvisnost ljudi, pa namerava v kratkem začeti pisati tudi svoj blog in še bolj svetovati ljudem o pomenu zdrave prehrane. Tukaj opozarja na razlike med ljudmi in njihovimi potrebami. »Nekaj, kar je dobro zame, ni nujno tudi za nekoga drugega. Prehrano je treba prilagoditi vsakemu posebej. Veliko pa lahko storimo že s tem, da uživamo zdravo in nepredelano hrano. Da ni iz vrečke. Moja prehrana se v zadnjih letih ni veliko spremenila,« razlaga Simona, ki ima tudi po porodu sanjsko postavo. Z nasveti z veseljem pomaga starejši sestri Eriki. »Kadar me seveda prosi za pomoč,« pravi in dodaja, da se, čeprav sta si različni, s sestro odlično razumeta. Ravno tako z mlajšima sestrama Katarino in Heleno.
Sestri, prijateljici in sodelavki
Tudi Erika ne skriva, da je navezana na Simono. »Slišiva se vsak dan, tudi večkrat, če je treba. Sicer pa imava vsaka svoje življenje. Moje letošnje poletje je bilo zaznamovano s poroko in dokončanjem študija na pravni fakulteti. Od diplome me loči le še en izpit,« je zadovoljna, da ji je kljub karieri vrhunske športnice skoraj uspelo diplomirati na tako zahtevni fakulteti. Z možem Arsenijem, ki je tudi odbojkar, pa sta preživela mesec dni ločeno. To pa zato, ker se je Arsenije še odločal, ali bo nadaljeval s treningi in tekmami ali bo počasi končal športno pot. Erika ga je povsem podprla pri njegovi odločitvi, ne glede na to, kakšna bi bila. »Dobil je nekaj ponudb, šel je v Srbijo, pridno treniral, na koncu pa se je odločil, da se bo pridružil mojemu očetu v podjetju. S tem sem zelo zadovoljna, saj to pomeni, da bova lahko več skupaj. Tako zdaj živiva pol v Ljubljani in pol na Dolenjskem, kjer si namerava zgraditi hišo, mislim pa, da bo zame tudi že čas, da grem v službo. Rada bi se naučila še kaj o marketingu. Lahko bi šla študirat še to, a te nič ne more naučiti toliko kot praksa,« je prepričana Erika, ki zadnja leta skupaj s Simono gradi njuno blagovno znamko – odbojkarski klub.
»Na najini podjetniški poti sva naredili številne začetniške napake. Kakšnih večjih sicer ni bilo, gre le za nadaljevanje najine športne poti na drug način. Na začetku naju je bilo precej strah, občasno naju je še vedno, saj ne moreva vedeti, kako bodo stvari izpadle, kaj vse morava narediti. Šlo je za čisto spontano idejo, vse sva delali po občutku. Pomislili sva tudi, da bi morda dobili kakšno pomoč. A se je na koncu izkazalo, da sva midve tisti, ki najbolj verjameva v naju,« se smejita simpatični sestri, ki sta zadnja leta garali kot nori. Šele letos sta si privoščili deset dni dopusta, prej pa sta vsa poletja, od aprila do septembra, preživeli na igrišču za odbojko ali pred računalnikom.
Tako podobni, a tudi različni
Simona in Erika se sijajno dopolnjujeta. Toliko, kolikor sta si podobni, sta si tudi različni. Starejši kot sta, večje so osebnostne razlike med njima. Le ko gre za osnove in vrednote, sta o njih brez pomisleka soglasni. »Meni je zelo pomembna osebnostna rast, na tem področju se izobražujem, hočem vedeti, do kod lahko pridem kot človek, berem veliko knjig, ves čas hodim na izobraževanja,« razlaga Simona, Erika pa hitro doda, da ona sicer dolgo razmišlja o stvareh, a ko je treba ukrepati, to nemudoma stori. Rada ima kozmetiko, modo in ličila. Poleg športa je to njena druga strast, zato ima doma tudi veliko teh stvari. Simona pa raje kot za obleke in kozmetiko zapravlja za knjige in tečaje. Obe pa sta precej ambiciozni, znata vztrajati na poti do cilja. »Ne predava se ob najmanjši oviri. Nikoli ne jokava in tarnava, vedno sva usmerjeni naprej,« sta soglasni.
