Pogosto se dogaja, da ljudje, ki v dobri veri nakazujejo denar društvom, nimajo najboljšega pregleda nad stanjem zavetišč in živali v njih, saj so jim prikazane le izbrane fotografije.
»Še vedno sem v šoku zaradi dogodkov. Moji hčerki je uspelo rešiti 11 psov, za sedem psov na žalost ni bilo pomoči,« je povedala lastnica penziona v Ugrinovcih. Zaradi posledic požara je poginil tudi pes v zavetišču v Rumi. Kot so ugotovili, se je požar nenadzorovano razširil po tem, ko so kmetje na vojvodinskih poljih zažigali slamo. Takoj se je seveda odprlo vprašanje, zakaj za varnost zavetišča in živali ni bilo poskrbljeno, in člani nekaterih skupin ljubiteljev živali na facebooku so kmalu ugotovili, da je pri Ugrinovcih pogorel ilegalni penzion. Teh pa je na Balkanu ogromno, saj predstavljajo (lahek) vir zaslužka za državljane, ki bežijo z roba revščine.
So res krivi donatorji?
Na facebook strani mojpes.net so prepričani, da so eni glavnih krivcev za vso agonijo srbskih in bosanskih psov prav donatorji, ki s svojim denarjem že desetletja »aktivno vzdržujejo ilegalna zavetišča in izvajajo trgovino z živim pasjim blagom«. Kot pravijo, so bili »skurjeni« psi pod okriljem slovenskega živalovarstvenega društva, ki je zavetiščarja zalagalo z donacijami svojih podpornikov. »Dokler bo pritekal denar, bodo aktivisti skrbeli, da bodo ulice polne psov, po možnosti v čim slabšem stanju, ter da ne bo legalnih in kontroliranih pasjih hotelov, azilov in lokalnih posvojiteljev, ker jim ti odžirajo kruh,« so bili ostri v zapisu. Seveda se številna društva v Sloveniji s tem ne bi strinjala, vendar se društvo, ki naj bi sodelovalo z zavetiščem v Vojvodini, še ni odzvalo na požig in komentiralo svojih domnevnih povezav. Seveda se pod vsemi objavami na družbenih omrežjih v zvezi z zadnjimi dogodki, kot vedno, odvija prava tipkarska vojna med privrženci in nasprotniki uvoza živali.
Gneča v kleteh
Zavetišča, kot je bil penzion pri Ugrinovcih, so navadno nenadzorovana in neopremljena z varnostnimi napravami, zato je nesreče težje preprečiti, posledice pa so veliko hujše. Vrstijo se pozivi k strožjemu nadzoru države.
Kot pravijo nasprotniki uvoza psov, gre v več primerih za manipuliranje s čustvi ljudi, ki želijo pomagati živalim. Ti namreč mislijo, da denar namenjajo dobro urejenim zavetiščem, ki naj bi jih vodili skrbni lastniki, vendar so razmere često precej drugačne. Ponekod se v kleteh in skednjih stiska tudi več kot 50 psov, ki se pogosto lačni, zato je oslabljen njihov imunski sistem, možnost razširjanja bolezni pa je posledično večja. Paradoksalno je, da bi nekateri izmed teh psov imeli več možnosti za preživetje, če bi ostali na cestah. Britansko gibanje za prepoved uvoza psov Barnaby's Law navaja podatke, da so ilegalni zavetiščarji plačani približno 200 do 300 evrov na mesec, medtem ko rešitelji prejemajo približno 50–70 evrov donacij za posameznega psa, ki biva v zavetiščih. Tako nasprotniki kot zagovorniki uvoza bi se verjetno morali strinjati, da zadeve niso črno-bele in da bi bilo treba preveriti vsakega »pansiondžijo« posebej.
