Domen danes pravi, da se res nima za nič posebnega, je bilo pa v njegovem življenju vseeno obdobje, ko ga je malo odneslo – in to po tem, ko je bil sprejet na igralsko akademijo. »Takrat se mi je zdelo – to je to! Največja faca sem, naredil sem vse, kar je treba narediti. Neverjetno, kako mi je ta dosežek pobožal ego,« se smeje in dodaja, da občutek, da je na vrhu sveta, ni trajal dolgo. »Na trdna tla te hitro postavijo mentorji. Češ, pikec, daj no, malo žgančkov boš še pojedel, pa kako knjižnico bomo skupaj obiskali, da boš bolje razumel, kaj se dogaja, potem bomo pa videli, ali si res to, kar si mislimo, da bi mogoče lahko bil.«
Preberite tudi: Kdo tolaži Maria Galuniča? Kliknite TUKAJ!
Mlajši Valič pove še, da je vesel, da so se mu pravi uspehi v življenju začeli dogajati šele, ko je bil dovolj zrel, da jih je lahko sprejel. »Če bi to, kar počnem zdaj, recimo vodenje Talentov, počel, ko sem jih imel 22 ali 23 in sem si kaj takega najbolj želel, mislim, da bi me čisto odneslo v višave. Saj potem bi se verjetno vrnil nazaj dol, ampak nekaj časa bi bil pa gotovo popoln bedak do sebe in drugih.«
