Oblečen v črno, s črnimi sončnimi očali, usnjenimi zapestnicami in obveznim čopkom na zatilju – to je legendarni hrvaški pevec Željko Bebek, ki ga bomo v prihodnjih dneh in mesecih pri nas večkrat slišali in videli. Prvič že 21. septembra na koncertu v Tivoliju, potem pa v začetku decembra na tradicionalnem rojstnodnevnem rajanju Radia Aktual v Stožicah. Pevec obakrat obljublja nepozabno zabavo, nas pa je seveda bolj kot Željko - pevec zanimal Željko - oče in mož.
Ob pregledovanju vašega profila na Instagramu smo hitro ugotovili, da je za vami še eno lepo, dolgo poletje na morju.
(smeh) Kot običajno smo se tudi letos 26. junija z družino preselili v Split, kjer imamo barko. Ko se preselimo na ladjo, z njo križarimo po Jadranu, lovimo ribe, se kopamo, zabavamo, a tudi spimo na njej. In tako je vse do 31. avgusta, ko se preselimo nazaj v Zagreb. Takrat damo barko na suho, otroka pa gresta v šolo: Katarina zdaj obiskuje osmi razred osnovne šole, Zvonimir pa drugi letnik Srednje računalniške šole v Zagrebu.
Preberite tudi: Aljoša Bagola žaluje. Kliknite TUKAJ!
Otroka se za zdaj še ne upirata družinskim počitnicam, bo pa gotovo prišel čas, ko ne bosta želela več z vami. Se zavedate tega?
Vem, da bo prišel čas, ko bosta našla drugačne načine za preživljanje prostega časa s prijatelji, a za zdaj si še kar želita biti z nama. Ker pa Zvonimir že več kot leto dni sodeluje v moji spremljevalni skupini, tako in tako mora biti z mano. Sicer pa imam z otrokoma še kar nekaj drugih skupnih ljubezni, predvsem šport, in od športa najbolj smučanje. Vsi smučamo, in takoj ko zapade sneg v Sloveniji ali Avstriji, smo mi že na smučeh. Tako da se me tako hitro vendarle ne bosta rešila.
Se otroka na vas obrneta tudi takrat, kadar imata kakšne težave?
Takrat je običajno pravi naslov mama. Razen kadar ona reče: 'Tam imata očeta, pa vprašajta njega!' (smeh) Je pa res, kot mi Ružica rada očita, da sem jaz bolj popustljiv kot ona. In potem pride do nesoglasij med nama, ker ju ona pošlje k meni takrat, ko reče ne, in pričakuje, da bom to storil tudi jaz, jaz jima pa rečem ja. Zapleteno je to, veste!
Poleg Katarine in Zvonimirja imate še dve starejši hčerki. Ste bili pri njuni vzgoji drugačni?
Ne, nikoli. Vedno sem prisegal na to, da so otroci popolnoma svobodni pri svojih odločitvah in dejanjih, vendar se mi zdi, da sem vsakokrat pripravil dober 'teren'. Ob vsej ljubezni, ki so je deležni, se mi zdi, da je dovolj samo beseda, da vedo, kaj je prav in kaj ne. Popolnoma jim zaupam, da počnejo prave, dobre stvari. Seveda pa tudi oni delajo napake, na katerih se učijo.
Kaj pa vnuki? Koliko vas oni zaposlujejo?
Imam že štiri vnuke – dva fantka in dve deklici. Vendar morate vedeti nekaj: jaz sem še premlad, da bi se ukvarjal z vnuki. Jih pa imam seveda rad in imamo se lepo vsakokrat, ko smo skupaj.
Kako pa se počutite zdaj, ko niste več najvišji v družini, saj vas je Zvonimir prerasel za celo glavo?
To me je v resnici malo presenetilo, a sem ponosen nanj. Zrasel je v lepega fanta. Po tem, kako skrbi za videz, za lase, pa za glasbila in prijatelje, mi je zelo podoben. Obžalujem le to, da ga ne morem več nositi po rokah. Zdaj bi lahko kvečjemu on mene.
Vas kaj skrbi, ker se je odločil za ukvarjanje z glasbo, sploh ker sami dobro veste, da to prinese več slabega kot dobrega?
V vsakem poslu so dobre in slabe stvari. Mislim, da je najlepše, kar se mi je lahko zgodilo, to, da se je odločil za glasbo. Ali bo v njej ostal, je drugo vprašanje. Za zdaj v tem zelo uživa. Dodatno se izobražuje na Rock akademiji v Zagrebu in zdi se mi, da se počasi pripravlja na čas, ko bo lahko sam nekaj pokazal in si izboril mesto v glasbenem svetu, kar pa danes ni lahko. Včasih je bilo dovolj, da si bil pogumen, da te ni bilo strah, da ti ni bilo nerodno, in že si bil na pol poti do uspeha. Zdaj so vsi glasbeniki in pevci izobraženi ljudje. Ni dovolj le to, da dobro poješ, temveč moraš poznati tudi note, glasbila. Pa seveda je treba pri vsem skupaj imeti tudi veliko sreče. Seveda mu bom pomagal, kolikor bo to v moji moči. In morda mu bo zaradi priimka Bebek malo lažje odpreti kakšna vrata. Ali je iz pravega testa? To bomo pa še videli.
Zvonimir je nadarjenost za glasbo podedoval po vas. Po kom pa ste jo vi?
Moja pokojna mama je bila odlična pevka. Kot mlado dekle je prepevala v cerkvi in na vseh naših družinskih zabavah. Vedno sem občudoval, kako lepo poje. In nekako logično je bilo, da sem začel prepevati tudi sam.
Kakšna pa je bila vaša mladost? So se vaši starši tudi toliko ukvarjali z vami, kot se vi s svojimi otroki?
Ne, seveda ne. Ko mi rečete, naj pripovedujem o svojem otroštvu, pravzaprav ne vem, o čem bi govoril. Spominjam se, da sem imel žogo, narejeno iz starih raztrganih nogavic, ki se jih ni dalo več zašiti. Pa da je bil praznik, če je bila ena televizija v celi ulici, in ne tako kot danes, ko jih je v enem stanovanju več. Vendar pa se rad spominjam ljubezni, ki so mi jo dali starši. Oče je bil sicer zelo strog, vendar sta mi z mamo kljub temu pustila proste roke, da sem lahko počel, kar sem hotel, ter se s tem razvijal in rasel.
Ste morda po mami podedovali tudi vitalnost?
Nekaj je verjetno tudi v genih, ja, vendar pa za vitalnost v prvi vrsti skrbim sam. Redno vsak dan telovadim, Ružica skrbi, da čim bolj zdravo jem, predvsem pa si vsak dan znova rečem: Hvala bogu, da sem zdrav. Kdor ima zdravje, lahko ohrani energijo, dobro voljo in mir, ki jih nujno potrebuješ za srečno življenje.
