»Kdo ma recept, kako živet popoln lajf?« se Nipke, ki se mu je v zadnjih treh letih uspelo prebiti med najuspešnejše slovenske raperje, sprašuje v novi skladbi Popoln lajf. Pesem nabira oglede na YouTubu še hitreje kot obe njegovi največji uspešnici, Všeč tko k je in Noben me ne razume. Že v treh tednih po izidu jih je imela več kot tristo tisoč. Očitno recept dobro pozna kar Nipke sam: počne, kar ima najraje, in od tega dobro živi.
»Moje življenje je sicer daleč od popolnega, preživel sem marsikaj hudega,« pravi 37-letni glasbenik. »Včasih sem imel celo občutek, da mi sreča ni namenjena, in tudi moje pesmi so izžarevale nezadovoljstvo. Pa sem dojel, da v bistvu ni treba, da je tako. Da sem jaz tisti, ki ustvarja svojo realnost. Takrat sem postal pozoren na pozitivne stvari v življenju, nenadoma sem se več smejal … Moja glasba je postala bolj optimistična, in takšna je tudi skladba Popoln lajf. Če dobro pomislim – kaj mi pravzaprav manjka? Vstanem, kadar želim, grem po zajtrk, in ko pojem, se lahko vprašam – kaj bom počel danes? Ni mi treba v službo, ne bom zamujal in nihče ne bo živčen zaradi mene … Daleč od tega, da nič ne delam, obveznosti si potem pač razporedim čez dan, a kar želim povedati, je, da sem se izognil birokraciji, tej centrifugi, ki iz ljudi dela robote.«
Ker sediva v lokalu ob cesti, pokaže na vrsto avtomobilov, ki se nabirajo pred semaforjem v bližini. »Ljudje v teh avtomobilih ta trenutek ne obstajajo. Oni so na programu, živčni čakajo, da bodo prišli od točke A do točke B, verjetno v službo, in ko bodo na točki B, bodo delali za osebo C. Domov potem pridejo vsi utrujeni, polni frustracij, še zvečer razmišljajo o tem, kakšna beda je vse skupaj, zjutraj pa spet na novo. In zato imam jaz v bistvu 'popoln lajf'. Vse, kar zanj potrebuješ, pa je čas zase.«
Pot do uspeha
Danes, ko je med komercialno uspešnejšimi slovenskimi raperji, si Nipke lahko privošči, da sam odreja razmerje med delom in prostim časom, a pot do točke, ko od svoje glasbe lahko živiš, je dolga. Nipke tu ni bil nobena izjema, čeprav ga glasba zanima že od časov, ko je bil, kot pravi, »še majhen čevapčič«. »Pri babici sem rad igral na orglice, za peti rojstni dan sem dobil majhno harmoniko, pa sem potem to nažigal, ves čas sem nekaj skakal po ritmu … V tretjem razredu osnovne šole so se starši odločili, da me bodo vpisali v glasbeno šolo, ki sem jo potem tudi končal. Igral sem harmoniko, čeprav sem si zelo želel klavir (o tem poje tudi v svoji uspešnici Nihče me ne razume, op. p.).«
Klasična glasbena izobrazba mu še danes, čeprav ustvarja hip hop, ki z igranjem harmonike na prvi pogled nima veliko skupnega, pride zelo prav. Še bolj dragoceno pa je bilo naključno srečanje z rapom in hip hopom konec osnovne šole. »To me je tako motiviralo, da sem se takoj po končani osnovni šoli vpisal v plesno šolo in začel s hip hopom. Našel sem svojo družbo, čisto sem zaživel. Ko sem se zbudil, sem poslušal hip hop, čez dan razmišljal o hip hopu, in ko sem šel spat, sem sanjal hip hop.«
Ker takrat slovenska hip hop scena še ni bila razvita, je večinoma poslušal tuje izvajalce in tudi njegove prve rap skladbe so začele nastajati v angleščini. Na slovenščino je počasi prešel, ko je od takratnega dekleta za osemnajsti rojstni dan dobil zgoščenko Klemna Klemna in ugotovil, da lahko kakovosten rap nastaja tudi v slovenščini. »V času, ko sem začel pisati prva besedila v slovenščini, sem spoznal Denisa Alibašića, s katerim sva pozneje tvorila mojo prvo rap zasedbo Overdose.« Plošča, ki sta jo pripravljala kot Overdose, sicer nikoli ni ugledala luči sveta in Nipke danes pravi, da je vesel, da je tako, je pa izšel njun singel Fiama.com. »Bil je razmeroma dobro sprejet, pomagal pa nama je tudi do tega, da sva se malo seznanila s fanti z rap scene, ki se je takrat počasi oblikovala, posebej iz Dravelj, od koder sva tudi midva.«
Iz Dravelj prihaja tudi njegov producent Damjan Jovič, ki je med drugim zaslužen še za uspešnice Challeta Salleta in Trkaja, hkrati pa je Nipketov najboljši prijatelj. In zakaj so ravno fantje iz Dravelj zavzeli rap sceno? »Težko rečem, kako so Dravlje vplivale na nas. Gre pač za sosesko, kjer je skoncentriranih ogromno ljudi. Če poskušam najti neki skupni imenovalec, gre mogoče za to, da nas vse družijo neke težke okoliščine, razbite družine in podobno.« Sam je pri osemnajstih letih izgubil očeta, zaradi česar je bil prisiljen odrasti čez noč. »Seveda ni šlo za to, da bi nas povezale ravno te tragedije, češ – kaj se je pa tebi zgodilo? Aja, meni tudi. (smeh) Enostavno smo se našli in se začeli družiti. Vse to, kar se mi danes dogaja, torej ni samo plod mojega dela in moje ustvarjalnosti, temveč je za mano ekipa, brez katere ne morem in niti nočem. Tudi če javnost ne bo dobro sprejela nekega komada – če je všeč Joviču in 'mojemu folku', je to zame vse.«
Prelomne točke
Vseeno zadnje čase z nesprejemanjem javnosti nima težav, kajti praktično vse, kar je ustvaril v zadnjem času, je doživelo veliko odobravanje poslušalcev. Prelomna točka je bila gotovo skladba Všeč tko k je, z Noben me ne razume pa je dokazal, da ni le muha enodnevnica z enim hitom. »Še pred tem pa je bilo ključno to, da sem se odločil, da je glasba res to, kar želim početi. Ne pa da je to moj konjiček, nekaj za zraven – če ne bom počel samo tega, ne morem delati tako, kot bi hotel. Od tega trenutka dalje sem začel vse skupaj dojemati popolnoma drugače.« Priljubljenost komadov je prinesla tudi veliko popularnost, a Nipke pravi, da se nima za zvezdo. »Moram reči, da mi je bilo na začetku kar malo neprijetno, ko so ljudje pristopali do mene, ker se nimam za 'modela', ki je lahko nekomu vzornik … A recimo, da sem se zdaj navadil na to. Moraš se navaditi, da te imajo ljudje radi. (smeh) Zdaj sem pač ugotovil, da jim s tem lahko povzročim neke dobre občutke, in to se mi zdi lepo. Sploh ko vidim, da me posluša ogromno nekih otrok, pa tudi mamic, očetov, dedkov, babic …« Zvezdništva si sicer nikoli ni želel, več mu pomeni to, da lahko dela glasbo, ki mu je všeč. A po drugi strani … »Glej me na jumbo plakatu, folk poje moje komade, polni koncerti, Boštjan Romih bi se rad fotografiral z mano … (smeh) Dogaja se mi ogromno nekih stvari, za katere lahko rečem samo, da so res – vau!«
