Deluje prijazno in pomirjajoče. V pogovoru o njegovem delu pa iz njega sijeta tudi humor in strast; brez njiju zagotovo ne bi mogel dosegati tako vrhunskih uspehov. Na vprašanje, kako ga naj predstavimo, glede na to, kaj vse počne, zna in zmore, je dejal: »Kot pisatelja in plezalca.«
K njegovi kratki in jedrnati predstavitvi pa naj dodamo vsaj še nekaj podatkov: je avtor kriminalke Jezero, ki je bila lani najbolj prodajana knjiga pri nas. Pred tem je napisal osem knjig; velja za mojstra biografij, odmevne so bile njegove kolumne v reviji Playboy (zbrane v knjigi Moške svinje) in intervjuji, zaradi katerih je bil Playboy – dokler je pisal zanj – zelo bran. Kot plezalec je bil »v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd«, če si izposodimo verza Otona Župančiča, na mnogih najvišjih vrhovih sveta – od Himalaje, kjer je stal na vrhovih dveh osemtisočakov, Daulagirija in Everesta, do enega najtežjih andskih vrhov, Taullirajuja v Južni Ameriki. Pred tem je nekaj časa delal v športnem programu TV Slovenija, bil nato urednik revije za avtomobilistične in motociklistične športe Grand Prix in urednik alpinistične revije Grif, pa tudi poljudnoznanstvene revije Geo.
Knjige
Kot pisatelj se je najprej predstavil s knjigo Z Everesta, na vrh katerega je prišel dva dni po tem, ko je Davu uspel zgodovinski spust s smučmi, ki ga v tej v knjigi tudi opisuje. Za roman Svinjske nogice je prejel nagrado Kresnik; napisal je tudi mladinski pustolovki roman Zlati zob, zgodbo za otroke Kam je izginila Brina? in roman za odrasle s skrivnostnim naslovom »Ali boma Ye!« Velja za mojstra biografij, ki nastajajo skozi pogovore s portretiranci in s tistimi, ki so jih spremljali skozi kariero. Napisal je že knjigo o Petru Vilfanu, Zoranu Predinu, Goranu Dragiću, ki ga je »zajel« vse od dokaj nerodnega otroka do košarkarskega virtuoza. Leta 2017 pa je izšel roman – kriminalka Jezero. Ob našem srečanju sta bili tik pred izidom biografiji Milene Zupančič in Alenke Bratušek; začel pa je s pisanjem knjige o Petru Čeferinu, legendarnem odvetniku, ki bo darilo njegovega sina Aleksandra za njegov 80. rojstni dan.
Tudi svoje negativne literarne like ima rad
Jezero je kriminalka z »veliko začetnico«; dogaja pa se v zimskem Bohinju. Do zadnjega ne vemo kdo je morilec mlade ženske; osrednji lik je nekdanji inšpektor Birsa, moški srednjih let, ki ga na začetku spoznamo v »rahli seksualni napetosti« z mlado policistko; spoznamo tudi krog »elite« in šablonsko bi lahko rekli, da ji nastavi ogledalo. Pravi, da ima vse svoje literarne like rad. Na nekaterih delih sem pomislila, da je Tadej Golob ob pisanju te knjige »dihal z žensko dušo«. V Tarasu Birsi, nekdanjemu inšpektorju, pa je kar nekaj avtobiografskih potez (med drugim je v knjigi stavek, ki pravi, da če si dober detektiv, boš to tudi ostal; če si slab, boš pa napredoval …). Sicer pa Tadej Golob pogosto oblikuje lastnosti literarnih likov iz svojega življenja oziroma svojih izkušenj. Ne le v Jezeru, tudi drugi liki so »naslonjeni« na realne ljudi, v mladinskih delih tudi na njegova otroka.
Milena Zupančič
Biografije, ki jih piše, nastajajo počasi. Ogromno je pogovorov, ki jih snema, nato jih pretipka in iz tega gradiva, pa tudi iz »preigravanja občutkov« počasi nastaja knjiga. To je garanje in nič ne pomaga, če ima za seboj že toliko uspešnih biografij, pri vsaki mora znova začeti. V tem dolgem procesu je precej časa namenjenega pogovorom, saj se človek, kljub temu, da z veseljem sodeluje, pogosto le postopno odpira. Zato sta se z Mileno Zupančič, ki jo zelo ceni, pogovarjala v Bohinjski Beli, v njej ljubem okolju. Govorila sta o vsem – najprej veliko o gledališču, filmu, postopno tudi o njenih osebnih zgodbah. In Tadej pravi, da je minilo kar deset mesecev, preden je ugotovil, kako bi bilo treba stvar narediti, in da je začel uživati v pisanju. Presenečen pa je, kako trije ljudje (Ratko Polič - Rac, Dušan Jovanovič in Milena) nosijo na določen dogodek iz preteklosti različno obarvane spomine – glede na čustveno intenzivnost oziroma »usodnost« tega dogodka. Ker je pač tako, da vsak človek živi svojo realnost.
Z Mileno Zupančič, ki jo zelo ceni, sta se pogovarjala v Bohinjski Beli, v njej ljubem okolju. Govorila sta o vsem – najprej veliko o gledališču, filmu, postopno tudi o njenih osebnih zgodbah.
Alenka Bratušek
Sicer pa se z Mileno Zupančič poznata že dolgo; z njo je imel tudi intervju za Playboy; tako kot tudi z Alenko Bratušek. Zato je sprejel pobudo Uroša Grilca, ministra za kulturo v njeni vladi, da napiše knjigo o njej kot predsednici vlade in o njeni »komisarski zgodbi«. Tudi ona je kmalu spoznala, kako težavno delo je pisanje. Poslušal je njeno zgodbo, ki razkriva (tudi z raznimi objavami oziroma zapisi), krivice, ki jih je doživljala. O seksizmu je na primeru Alenke Bratušek pisala tudi prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela. Je pa žalostna ugotovitev (tudi v knjigi bo podprta z dokazi), da so Bratuškovo bolj kot moški, diskreditirale ženske. Zgražale so se, na primer, nad njenimi tigrastimi čevlji, ki jih je nosila v Rimu (mestu mode) in namenoma spregledale vsebino obiska. V Rimu je takrat izposlovala za Slovenijo vidno mesto na svetovni razstavi Expo v Milanu (2015). Skozi celotno obdobje predsednikovanja je bilo več pozornosti namenjene njeni podobi, stilu oblačenja, načinu govora, kot njenemu delu, s katerim nas je ubranila trojke. Njenim kritikom se je to zdelo kar samo po sebi umevno … Brali pa bomo tudi o zapletih in preletih, ki jih je doživljala v povezavi z Brusljem. Če bi takrat uspela, danes zagotovo ne bi imeli težav z uveljavitvijo arbitraže in še s čim. Zaradi medijskega linča so zelo trpeli tudi njeni domači. Tadej jo ceni, ker se ne obrača po vetru, ker se ni »naknadno« poročila, da bi pridobila še kakšno točko med »pravovernimi« In ker je zelo pogumna, kar dokazuje tudi dejstvo, da je prevzela vodenje vlade, ko si – tudi zaradi nevarnosti trojke – tega nihče drug ni upal.
Le nekaj žensk
Intervjuji za Playboy so bili nekakšen uvod v pisanje biografij, saj so bili poglobljeni in obsežni. Pogovarjal se je z veliko uglednimi in vplivnimi moškimi. Šele ob pisanju knjige o Alenki Bratušek pa je postal pozoren na to, kako malo žensk je imel priložnost intervjuvati. V reviji, ki je častila in izpostavljala njihovo goloto, jim niso pustili kaj dosti, da bi izpostavile tudi svoja stališča, intelekt … Ob skoraj samoumevni in zato tiho sprejeti moški prevladi, pa takrat to dejstvo niti ni bodlo v oči. V petnajstih letih je imel intervju le z Mileno Zupančič, Alenko Bratušek, Manco Košir, Bernardo Jeklin in Sašo Pavček.
Po razglasitvi (za nagrado Kresnik op. p.) je k njemu »prilebdela« hčerka in ga objela, takrat štiriletni sin pa je bridko jokal. »Mislil sem, da se je udaril na gugalnici ali kaj podobnega, pa je povedal, da joka od sreče.«
Veliko žensk bi imelo kaj povedati, toda tisti, ki so imeli vpliv v reviji, so predlagali predvsem moške, tudi takšne, za katere je Tadej menil, da si tega ne zaslužijo. Bi pa sodili v kakšno drugo rubriko te obsežne revije. Poglobljen intervju pa je zahteval verodostojnega sogovornika, ki je imel kaj povedati. Zato je bil pri izbiri teh zelo zahteven in tudi kritičen. Lahko si mislimo, da so se mnenja v redakciji pogosto kresala. Tadej pač ne more mimo svojih načel, ne more delati nekaj, v kar ne verjame. In zato se je bil primoran raziti z revijo. Hkrati pa je ugotovil, da je bil – glede na druge v redakciji – precej podplačan! Ni pa bilo lahko znajti se brez dela, brez zagotovljenega dohodka, čeprav se je kot samostojni novinar ves čas gibal na »spolzkih tleh«, kar se tiče honorarjev. Je pa sedaj za »tiste na svobodi« še mnogo, mnogo slabše, pravi. Sicer je dobil službo, toda niso mu ustrezali način, vsebina in ritem. Očitno pa so ga vsi ti – precej stresni dogodki – vodili v to, kar je v njem dozorevalo vse od ranih let, v pisateljevanje. Izjemen talent se je seveda moral izraziti. Pravi, da je talent nekaj, kar je skrito. »Izrazi se, ko po dolgem času prebereš svoje besedilo, na katerega si že pozabil in si zadovoljen; tako zadovoljen, da se vprašaš, kako mi je to uspelo?«
Družina in gore
Izhaja iz Lenarta, živi pa v Ljubljani. Z ženo Mojco, ki je učiteljica, tako kot Tadejeva mama, imata 16-letno Brino in 14-letnega Lovra. S sinom igra nogomet, hčerko pa je navdušil za pohodništvo. V naravi stečejo najstniški pogovori drugače, prijateljsko, skoraj zaupno. Rad pripoveduje o družini; tudi o primarni – mami, babici, spominja se tudi prababice. Že od takrat, ko mu je mama prebrala prvih petnajst strani v knjigi Bratovščina sinjega galeba, nadaljeval pa je sam, si je želel postati pisatelj. Leta 2010 je bil okronan s Kresnikom in prav ganljivo je, kako sta bila ob tem vesela njegova otroka. Po razglasitvi je k njemu »prilebdela« hčerka in ga objela, takrat štiriletni sin pa je bridko jokal. »Mislil sem, da se je udaril na gugalnici ali kaj podobnega, pa je povedal, da joka od sreče.«
Odkar ima družino, spet hodi na morje, prej je vse počitnice plezal. S plezanjem je resno začel, ko je prišel v Ljubljano: po sedmih letih plezanja v domačih gorah je prvič obiskal Himalajo. Ekstremni pogoji, ekstremni napori … Ali so bili občutki »privzdignjeni«, mistični? Pravi, da je na vrhu sama sreča, na poti pa deluje predvsem razum, čustva so izključena. Glede na energije itd., o čemer se veliko sliši, pa pravi, da smo ljudje pač nagnjeni k samoprevari in da on v to ne verjame. Pravi, da verjamemo, kar nam tisti trenutek pride prav. Prizna pa, da je bil nekaj časa pod vtisom knjige Carlosa Castanede, kjer so opisani nekateri občutki in zaznave –med drugim tudi to, da človek za levo ramo nosi smrt in govori tudi o določenih »pravilih», ki jih veliko plezalcev visoko v gorah upošteva; tudi Tadej. »Škoditi ne more oziroma – za vsak slučaj …« Pravi tudi, da v Himalaji pod tako mogočnimi gorami vsi postanejo pobožni in vraževerni.
Intenzivnost in frekvenco pri plezanju je upočasnil, ko je dobil otroka. Cilji, ki se jih je v tistem obdobju želel lotiti, bi nekaj pomenili na svetovni ravni, a bodo ostali neuresničeni. Ali pa je morda prav zato še med nami; enajst njegovih prijateljev je pustilo življenje v gorah, kar ga je močno prizadelo.
Še vedno vsak dan trenira – teče, kolesari, telovadi in seveda tudi pleza. In vsak dan piše; zasut je z delom in zaveda se, da takšnega tempa ne bo mogel dolgo vzdržati. Če bo vsake toliko časa napisal »bestseler«, kot je Jezero, bo s tem zaslužil dovolj za življenje, kar je med slovenskimi pisatelji velika redkost. Po Jezeru nastaja nadaljevanka, začel pa je pisati tudi drugi del raziskovanj inšpektorja Birse; tokrat bo prizorišče poletna Ljubljana. Upa, da se bo počasi njegov delovni tempo le normaliziral, da se bo lahko malce umiril. To pa zanj nikakor ne pomeni ležanja na kavču.
