Skupina Mambo Kings, ki že vrsto let zaseda glasbene odre, spet blesti. Uspešnici Balerina se je pridružila skladba Romeo in Julija, ki kraljuje tudi na prvem mestu lestvice Radia Aktual. Vodja skupine Aleš Bartol kar sije od ponosa, manj srečen pa je v zasebnem življenju. Samo za nas je spregovoril o boleči ločitvi.
Skladba Balerina je doživela odličen odziv. Od kod navdih zanjo?
Ko vidim uspeh Balerine, mi je žal, da nismo pogosteje poslušali lastnega navdiha. Prevečkrat smo izbirali pesmi v slogu Mambo Kingsov, znotraj obstoječega koncepta in tistega, kar ljudje od nas pričakujejo. Glasbeniki pademo v začarani krog lastnih idej in zamisli. Doživeti moramo kakšen preobrat ali udarec na čustvenem, finančnem ali drugem področju, da kaj spremenimo.
V samo mesecu dni ima več kot tristo tisoč ogledov na YouTubu tudi pesem Romeo in Julija. Vas je bilo kaj strah izdati tako hitro še eno pesem po Balerini?
Ja, seveda. Tako aranžmajsko kot glasbeno smo se morali oddaljiti od Balerine, da pesmi ne bi tekmovali med seboj. In kot kaže, se je tudi druga pesem lepo prijela, sploh med mladimi, saj je zelo sodobna. Mogoče za naše razmere in Mambo Kings celo preveč.
Pred kratkim ste dobili tudi novega člana, in sicer harmonikarja. Od kod sploh ideja za harmoniko v vaši skupini?
Gasilci so nas že od nekdaj radi vabili na svoje veselice, vedno pa je bilo slišati: »Ja, kje je pa harmonika?« Potem se je našel fant, ki je vsak teden prihajal na naše veselice s harmoniko. Po dobrem letu dni smo to njegovo veselje nagradili in ga sprejeli v band. Tako je Mambo Kings po petnajstih letih dobil novega člana, ki se je odlično ujel z našim duhom in energijo. Naš Vasko je Blaža spoznal v fitnesu. Zdaj imamo frajtonarico, kar nas srčno veseli in nam povečuje konkurenčnost na glasbenem trgu.
Kako pa je na vašo ustvarjalnost vplivala vaša ločitev?
Za menoj sta najtežji leti v življenju. Se pa strasti in z njimi povezane težave umirjajo, počasi gre na bolje. Razhod me je prizadel, še bolj pa to, da nisem uspel ohraniti družine, da otrokoma nisem sposoben dajati tistega, kar sem imel sam in na kar me veže na tisoče spominov. To, da so slabi odnosi med staršema in posledično slaba družina bolje, kot da družine sploh ni, pa ne drži. Preden se takšna stvar zgodi tebi, imaš redko posluh za tovrstna tarnanja drugih, saj se ti zdijo, milo rečeno, patetična. Zdaj vem, da bo nekatere stvari pozdravil šele čas. Medtem bom pa ustvarjal nove pesmi.
Kako moški premagujete take partnerske težave?
Klasika. Pivo, prijatelji, saj ni edina, fotografije na Facebooku, kako uživaš in greš naprej proti novim izzivom, končno novo življenje … Navznoter pa vse obratno. Upam, da pride čas, ko bom sposoben do vsega skupaj zavzeti bolj pozitivno-ciničen pogled. Verjamem, da bo prišel, sploh če bosta otroka dobro. Mislim, da smo moški že po naravi nagnjeni k temu, da težave zadržujemo zase. Navsezadnje moški nikoli ne bi smel zapustiti nekih osnovnih profilov moškega, torej mačo koncepta. Do zdaj mi je v življenju skoraj vse šlo kot namazano – bil sem uspešen, obvladoval sem stvari … Zdaj pa sem prvič »naletel na mino«, na nekaj, na kar nisem mogel vplivati. Vse mi je ušlo iz rok. To je moja velika zgodba o neuspehu. Sem optimist in vem, da so za uspehe potrebni tudi neuspehi. Tako vse skupaj bolj ceniš.
Ste bili zaradi otrok kaj v dvomih?
Niti ne. Kompromisi tu niso idealni. Kajti ko partnerja ne moreta več sobivati, ne da bi se prepirala, in ko se ne znata več prepirati korektno in kulturno, ko prepiri preidejo v vpitje in obtoževanje, ko se jeza obeh strga z verige, potem je treba poskrbeti, da otroka tega ne gledata in ne poslušata. Takrat je jasno, da se morajo poti tudi fizično ločiti. Vsi tvoji napotki otroku so le senca tistega, kar otrok sam vidi pri tvojih odzivih in tvojem početju. Ko nadzor izgine, je tovrstne otrokove izkušnje treba fizično preprečiti.
Kako sta otrokoma povedala, jima razložila, da ne boste več živeli skupaj?
Otroka sta bila premajhna, stara eno leto in tri leta. Ko sva prišla po njiju v vrtec, sva ju vprašala, kam gremo – v hišo ali v stanovanje? Pozneje, ko sta začutila, da nismo več skupaj, sta poskušala malo izsiljevati. Češ, hočem k mamici, kadar sem ju kregal. Pa sem ju posadil v avto, in ko smo prišli k mamici, ju je še ona kregala. In tako sta ugotovila, da je povsod isto. Včasih je treba uporabiti kakšno zvijačo, da je potem mir. Ni vsaka manipulacija slaba, sploh če gre za otroke.
Z Marino sta eden redkih parov, ki se je ločil brez drame in velikega pompa.
Vesel sem, da nama je uspela šolska ločitev, da čim manj prizadeneš otroke, in mislim, da nama je uspelo. Včasih sin še vpraša, zakaj pa mamica ne gre z nami, in takrat mu skušam razložiti, da je treba tudi s kakšnim kompromisom živeti, če hočemo, da nam je lepo. Tukaj sploh ni treba izgubljati veliko besed.
Kako si delita skrbništvo?
Imava deljeno skrbništvo, tudi stanujeva en kilometer narazen, poskušava se čim bolj držati reda teden–teden, a si pomagava. Mislim, da lahko napiševa priročnik za vse ločene starše. Kako mora razum premagati ego za dobro otrok in njihovo lastno dobro, da lahko zaživijo na novo in da dan, ko sta zakonca na sodišču podpisala ločitev, loči novo življenje od starega. Dobro je, če se ne pogreva stvari za nazaj in se pozabi na zamere.
Kadar sta otroka pri vas, niste samo očka, ste tudi gospodinjec. Kako vam gre to od rok?
Nekdanja partnerica se verjetno ne bi strinjala, vendar sem že prej poskrbel za vse. Tako da z novim načinom življenja niti nisem imel posebnih težav. Moral sem se malo izšolati glede številk otroških oblačil, malo prebrati o prehrani, da lahko sestavljam bogate jedilnike, drugo mi je šlo takoj. Občutek imam, da sem zdaj boljši oče, kot sem bil prej. Mogoče, ker sta mi otroka v tednu, ki je moj, prioriteta, več se ukvarjam z njima. Prej je bilo vse bolj samoumevno, nisem si vzel pravega časa zanju. Potem je tukaj še tisti občutek, da moram nekje nadoknaditi stvari, za katere sta otroka prikrajšana. Zavedam se nevarnosti in vem, da je treba imeti pametno mero in mejo, sicer lahko otroka začneta izsiljevati. Koncept dvoreznega meča lahko hitro vodi do preveč razvajene mularije.
Kako pa se počutite kot samski moški, spet na svobodi?
Mislim, da je samsko življenje precenjeno pri tistih, ki so v zvezi, in obratno. Človek vedno hrepeni po tistem, česar nima. Počasi prehajam v fazo, ko bi to tako opevano svobodo takoj zamenjal za neko prijazno, ljubečo in nežno partnerico, s katero bi se še raje zbujal kot zaspal. Verjamem, da obstaja in nekoč … Takoj po ločitvi sem malo divjal, a sem kmalu ugotovil, da me to zelo prazni in vedno znova razočara. Potreboval sem čas. Šele v zadnjem času punce spet vidim, kot sem jih včasih. Spet imam željo po spoznavanju, spet postajam tisti stari jaz. Jaz z razliko, da nikoli več ne bom ponavljal napak, zaradi katerih se mi je vse to zgodilo.
