"Programa festivala smo zastavili z idejo, da knjiga predstavlja dobro osnovo za razmišljanja o spreminjanju sveta. Dogodke smo strnili v štiri festivalske dni. Vsak izmed njih je obravnaval določeno temo: Ivana Cankarja, Ženske pisave, Spreminjanje sveta in Poezijo." je povedala koordinatorka festivala Nika Kovač.
"Festival Itn. je vzpostavil stik s pomembnimi družbenokritičnimi temami in razmišljujočimi, angažiranimi ljudmi. Že sama organizacija festivala, seveda pa tudi bogata vsebina programa, je ponujala polno priložnosti za udejstvovanje, raziskovanje in osebni razvoj." je dodala odgovorna urednica Novega dijaka Kristina Krajnc.
Pišem ti
V dogodku z naslovom Pišem ti, so predstavili bralno uprizoritev oziroma interpretacijo starih dobrih pisem, napisanih na papirju, pisem ustvarjalk, ki so s svojim delom vtisnile pomemben pečat v svetovno literarno krajino in njeno zgodovino.
V enem izmed dramatičnih pisem, ki ga je pustila doma, na polički nad kaminom in ga je našel njen mož poznane angleške pisateljice Virginie Woolf, lahko beremo njene poslovilne besede: »Neskončno potrpežljiv in neverjetno dober si z mano. Hočem reči – tega se vsi zavedajo. Vse sem izgubila razen gotovosti v tvojo dobroto. Ne morem ti več uničevati življenja. Ne verjamem, da bi bila dva lahko srečnejša, kot sva bila midva.« Šla je v reko. Z žepi, polnimi kamenja. Njeno truplo so iz reke potegnili šele tedne zatem.
Alenko Veler, vodjo programa, smo povprašali, kako je nastala ideja za branje pisem: »Pobudo in idejno zasnovo je pripravila Špela Frlic, ki je o tovrstnem dogodku razmišljala že dlje časa. Sodelovala je tudi pri dramaturgiji dogodka. Ker je bil dogodek uvrščen na dan, ki smo ga posvetili ženskim pisavam, so nas skozi pisma nagovorile ženske ustvarjalke s polja leposlovja in humanistike. Jasno izražena in strukturirana misel, zapisana na papir, je privlačna in izjemno zanimiva oblika sporazumevanja, ki danes skorajda izumira. Zasebna pisma prinašajo dragocen vpogled v intimo ustvarjalk, javna pa ostro, kritično misel.«
Kot pravi Alenka, je se je v širšem izboru znašlo kup pisem, ki jih je nabrala po knjigah in spletu: »Na zadnjem situ so ostala pisma avtoric Ursule Le Guin, Harper Lee, Rose Luxemburg, Anais Nin, Ayn Rand, Emily Dickinson, Simone de Beauvoir, Virginie Woolf in Tove Jansson. Na nek način je bilo to kolektivno delo, saj je ideja močno nagovorila vse udeleženke procesa ustvarjanja dogodka. Svoje predloge je prispevala prevajalka Irena Duša, ki je pisma prevedla, Nika Kovač, ki se je prav tako ujela v brskanje za gradivom, končni izbor so naredile članice skupine Kikimore in igralka Nataša Keser,« še pojasnjuje Alenka.
Glasbeno podlago dogodku je ponudila glasbena skupina Kikimore. Za članico skupine, Nino Orlič, je bil to poseben dogodek: »Zelo, zelo prijeten. Dobivale smo se v Rampa Labu na Kersnikovi v Ljubljani. Z Natašo Keser smo se hitro zelo dobro ujele. Špela Frlic nam je s svojimi nasveti in tihim opazovanjem pomagala pri tem, da smo pridobile potrebno samozavest, da se izrazimo, podpremo in ustvarimo na nek način zelo intimen prostor, kjer so pisma zopet oživela. Z Natašo Keser smo se dopolnjevale in se podpirale pri tem, da so besede žensk, skozi njihova pisma zopet ''meso'' postale. Vsaka se je lahko našla vsaj v enem od pisem, ki se jo je močno dotaknilo. Od tod smo črpale navdih in nastal je projekt, ki si ga bomo vse zapomnile v zelo lepem spominu.«
Spet aktualna Deklina zgodba
Eden izmed dogodkov je nosil ime: Deklina zgodba, po delu, ki ga je napisala Margaret Atwood. Pisala jo je v Belinu sredi osemdesetih let. Zgodba opisuje še danes aktualno zgodbo o totalitarni družbi, ki temelji na patriarhalni družbeni ureditvi. V performansu, ki ga je za mladinski festival angažiranega pisanja pripravilo društvo Novi dijak v sodelovanju s Pionirskim domom.
"Po mojem se ljudje bojijo. Bojijo se, ker ne vedo, da bi se v resnici oni morali bati njih. Če ljudje korakajo skupaj, z roko v roki in odločno, z visoko dvignjeno glavo, so močni, celo premočni. Če bi ljudje vedeli, da si pravzaprav vsi želimo hoditi v isto smer, bi se drugi bali nas." je za potrebe performansa zapisala ena od dijakinj.
"Ideja za predstavo je nastala, ker je knjiga Deklina zgodba trenutno spet zelo aktualna in prepoznavna v medijih. Vsak od nas si je izbral tri odlomke iz knjige, ki so nas najbolj pretresli, in jih nato priredil in spremenil na ta način, da smo vzpostavili povezavo z današnjim časom in z našimi življenji. Eno nedeljsko dopoldne smo se dobili v Pionirskem domu in s pomočjo Bjanke Kršmanc postavili celoten performans v približno štirih urah. Sporočil v predstavi je več, zato se nam zdi, da je tako pomembno, da smo jih vse predali naprej. Izstopajo položaj ženske v družbi, spolne vloge, tako moških kot žensk in prihodnost naše družbe, ki se tako hitro premika v smer propada ali pa popolne zamenjave sistema." je povedala Aiko Zakrajšek ena od sodelujočih dijakinj.
"Po mojem se ljudje bojijo. Bojijo se, ker ne vedo, da bi se v resnici oni morali bati njih. Če ljudje korakajo skupaj, z roko v roki in odločno, z visoko dvignjeno glavo, so močni, celo premočni. Če bi ljudje vedeli, da si pravzaprav vsi želimo hoditi v isto smer, bi se drugi bali nas." je za potrebe performansa zapisala ena od dijakinj. In tudi to je sporočilo samega festivala: skupaj naprej - do boljše družbe, od katere se zdi, da smo danes vse bolj oddaljeni, čeprav so nam vedno znova obljubljali drugače.
