Tako Tanja Ribič kot Marko Vozelj sta zelo prepoznavna na slovenskem družabnem in glasbenem prizorišču. Sta prisrčna in kljub slavi preprosta, zato ju imamo vsi radi. Sta izredno karizmatični osebi, ki prekipevata od energije, zato večina niti pomisli ne, da se bosta letos srečala z Abrahamom. Marko, ki je rojen na dan državnosti, je le tri dni starejši od Tanje.
Pred vrati je okrogla obletnica. Kaj vam to pomeni, se počutite stare? Tanja, Marko pravi, da je vaš videz letom neprimeren – v pozitivnem smislu, seveda.
Tanja: O dragi, dobri Marko! Hvala ti za to. Večjo krizo sem imela pri tridesetih. Zdaj sem se nehala ozirati na leta in predsodke, kaj je pri katerih letih primerno.
Marko: Vesel sem, da so mi leta prinesla malo večjo izkušenost. Prej sta bili pomembni moč in hitrost, dokazovanje samega sebe. To je bila nenehna dirka s samim sabo. Zdaj sem bolj iskren do sebe in si pravim, če se do 50. nisi spravil v red, se tudi potem ne boš. Ampak Tanja, samo to bi rekel: Ne daj se, generacija moja.
Kaj je tisto, kar vaju je v življenju najbolj zaznamovalo?
Tanja: Moj rojstni kraj Trbovlje. Potem pa je tu moja ljubezen Đuro (Branko Đurić, op. p.), ki me vsak dan znova spomni, da sva srečna. In najini hčerki.
Marko: Gotovo me zaznamovala glasba, čeprav nisem vedel, da bo v mojem življenju tako prisotna. Seveda pa je bila prelomnica, ko sem spoznal svojo ljubezen Tino, ki mi že vrsto let stoji ob strani, in hčerki.
Kaj so prednosti in kaj pomanjkljivosti v vaših letih?
Tanja: Morda boste razočarani, ker ne bom povedala nič novega. Gotovo so prednosti znanje in izkušnje, to je plačilo za vsa odrekanja in vlaganja v sebe in kariero.
Marko: Gube me ne skrbijo, plešast nisem. Zdi se mi, da sem z leti vse bolj šarmanten. (smeh)
Znana sta kot velika veseljaka. Rada sta v družbi in se zabavata. Je tako?
Marko: V svoji družbi s prijatelji, s katerimi smo skupaj že od otroških let, se sprostim in rad poveselim, če pa sem kje zunaj med nepoznanimi ljudmi, sem veliko bolj zadržan.
Tanja: Vsak je rad v dobri družbi, kajne. Samo tudi sam se moraš potrudit biti dobra družba. Zelo rada plešem in pojem, za večurno sedenje po kavarnah in gostilnah pa nimam živcev.
Oba rada pojeta. Kdaj zapojeta partnerjema, otrokom?
Tanja: Mi si kar naprej nekaj prepevamo. Ko sta bili dekleti še majhni, sem jima prepevala vse, kar je bilo takrat aktualno. Zali sem verjetno največ svoje pesmi, zato je njeno petje precej podobno mojemu, Ela pa je bolj moderna. (smeh)
Marko: Vsakodnevno prepevanje je moj poklic, a to ni ravno petje, ob katerem bi se uživalo. Sicer pa, ja, radi zapojemo kaj vsi skupaj. Na dopust vedno s seboj vzamem tudi kitaro. Uspavanke je bolj pela žena, ki je tudi odlična pevka, saj imam jaz za kaj takega premočen glas.
So hčerke po vas podedovale kaj glasbenega talenta?
Tanja: Ja, tudi Ela se uči petja pri Marjetki. Čeprav ne morem reči, da sta ljubezen do glasbe podedovali le po meni, saj je Đuro bolj glasbeno izobražen od mene in je skoraj neločljiv s kitaro.
Marko: Obe lepo pojeta, Zala tudi pleše. Gotovo je nekaj v genih, saj so bili že moji predniki glasbeno aktivni v pevskem zboru.
Đuro in Tina sta ljubezni vajinih življenj. Kaj je tisto, s čimer sta vaju začarala?
Marko: Tina mi veliko pomeni, navdušili sta me njena preprostost in iskrenost. Poročil sem se, ko sem bil star več kot 35 let, in verjemite mi, da sem dobro premislil. (smeh)
Tanja: Đuro je pravi moški, ki zna očarati. Začaral me je z nesebično ljubeznijo, šarmom, humorjem in s samim sabo.
Sestavni del ljubezni je tudi spolnost. Je v srednjih letih kaj drugače? Sta se včasih bolj posvetila drug drugemu?
Marko: Spolnost se z leti spreminja. Ljubezen in vse, kar spada zraven, je treba negovati. Z leti se vse spreminja, a tudi izkušnje prinesejo svoje. Predvsem pa se je treba veliko pogovarjati, pa čeprav gre za še tako intimne stvari.
Tanja: Intima ostaja intima. Je pa tako, da dejanja povedo več kot tisoč besed.
Tanja, kaj pa hormoni in razne hormonske spremembe, vas že kaj spravljajo ob živce?
Tanja: Nič takega me ne spravlja ob živce, vse je del življenja in hormoni nas vedno opredeljujejo, vsako minuto našega življenja, zato se je dobro včasih zavedati, da nas determinira kemija.
Kako dojemata odraščanje otrok?
Tanja: Na največjo kreacijo naju in vesolja. Nisem sebična in ne tulim na glas, ko starejša hči odhaja. Ko gre od doma, trpim, potem pa se veselim njene rasti.
Marko: Vsak dan znova uživam, ko sledim odraščanju otrok in vsemu tistemu, kar to prinaša. Sta pridni dekleti in ponosen sem nanju. Vsak dan znova sem hvaležen, da ju imam.
Ste kdaj ljubosumni? Na partnerja, na otroke?
Tanja: Za zdaj se še ni pojavil razlog za ljubosumje. Občudujem svoji deklici, ko ju gledam, kako se razvijata v lepi ženski. Najsrečnejša pa sem, če sta onidve srečni, in Zala je srečno zaljubljena, kar tudi mene polni z radostjo.
Marko: Vse to je relativno. Če je ljubezen, spada zraven tudi tista zdrava mera ljubosumja in mislim, da je nisem nikoli prekoračil.
Boste abrahama praznovali bučno ali bolj v družinskem krogu?
Marko: Uf, o tem pa še nisem razmišljal. Dvajsetico sem praznoval v vojski, trideseti rojstni dan s prijatelji, štiridesetega prav tako in bilo je še posebej zabavno. Točno opolnoči smo vsi poskakali v bazen. Za petdesetico pa – ja, vem, vsi pričakujejo praznovanje in najbrž se ne smem izneveriti. Darila mi niso pomembna. Sicer sem si nekdaj želel, da se bom udeležil preizkušnje Ironman, na kateri se pomeriš v teku, plavanju in kolesarjenju. To mi doslej še ni uspelo, kaj bo v prihodnosti, bomo pa videli.
Tanja: Nimam pojma, vem le, da v krogu ljudi, ki so mi lepšali življenje in mi ga še. Za darilo pa si želim prijetno praznovanje.
