Za starše ni hujšega, kot da so jim odvzeti otroci ali preprečeni stiki z njimi. Najhuje je, ko si polena pod noge začneta metati oči in mati, svoj lonček pa pristavi še država. Če sta starša iz različnih držav, zgodba preprosto ne more imeti srečnega konca. V našem uredništvu že dalj časa spremljamo zgodbo slovenske matere, ki se za svoja otroka bori na drugi strani luže, v Ameriki. Na njeno željo ohranjamo anonimnost, saj se ji je že primerilo, da so ameriška sodišča objave v našem časniku grdo izkoristila zoper njo. Sama, brez resne pomoči naše države, se spopada s tujo državo in njenimi za tujce neprijaznimi zakoni.
Pot navzdol
"Zvezni zakoni prepovedujejo staršu odtujitev otroka iz ZDA ali zadrževanje otroka v drugi državi z namenom, da bi se ovirale skrbniške pravice drugega starša. Ta zločin je poznan kot mednarodna ugrabitev otroka." www.justice.gov
Kalvarija naše bralke se je začela pred tremi leti, ko se je po daljšem času nesoglasij in celo zlorab s strani moža, Američana, s katerim imata otroka, odločila vrniti iz ZDA v Slovenijo in razmisliti o nadaljnjem skupnem življenju. Ko po več mesecih nista našla skupnega jezika, sta oba vložila ločitveni tožbi. Ona v Sloveniji, on v Ameriki. A njegovi odvetniki so jo ob tem obtožili še nezakonitega odvzema otroka in pred slovenskimi sodišči sprožili spor.
Slovenska zaščita
Ne da bi resno razmisli o posledicah svojih dejanj, so naši organi pregona otroka dobesedno odtujili iz vrtca in ga predali očetu, ki ga je brez odlašanja odpeljal najprej na Hrvaško in nato s praktično prvim letom v ZDA. Čeprav je naša bralka opozarjala tako sodišče kot center za socialno delo, da zaradi njihovih dejanj otroka praktično nikoli več ne bo videla, ni pomagalo nič.
Bitka brez konca
Na vrat na nos se je odpravila v ZDA in se spustila v pravno bitko za otroka. Kot je pričakovala, so rezultati porazni. V letu 2016 je otroka videla trikrat, čeprav živi le 10 minut stran. Sodišča v ZDA jo, čeprav ni bila nikoli obravnavana na kazenskem sodišču, tretirajo kot zločinko oziroma ugrabiteljico. Ameriški zvezni zakoni prepovedujejo staršu odtujitev otroka iz ZDA ali zadrževanje otroka v drugi državi z namenom, da bi se ovirale skrbniške pravice drugega starša. Ta zločin je poznan kot mednarodna ugrabitev otroka. A hkrati zvezni zakon kot tako ugrabitev pojmuje dejanje, pri katerem en starš pred drugim otroka skriva in otroku tako onemogoča normalen stik z okoljem, vrstniki in sorodniki. Partner naše bralke je ves čas vedel, kje je otrok bil, otrok pa je normalno odraščal, bil vpisan v vrtec in imel stike s sorodniki.
Zločinka brez zločina
Slovenski jezik prepovedan
Med omejitvami, ki jih je ameriško sodišče naložilo naši bralki, je tudi prepoved komunikacije z otrokom v slovenščini. Vsak poskus je zabeležen in tudi sankcioniran.
Po odločitvi ameriškega sodišča je morala naša bralka predati svoj potni list, z otrokom ima lahko le nadzorovane stike, z njim ne sme govoriti slovensko, vidi ga lahko le enkrat tedensko za nekaj minut, v okolju, ki ga določa sodišče. Če z otrokom govori prepotiho ali v slovenščini, ji stike lahko odpovedo. Možnosti, da bi njen otrok še kdaj videl Slovenijo, so nične. Možnosti, da bi lahko še kdaj videl dedka, babico, strice in tete, ni. Celo sestro, ki je prav tako rojena v ZDA, je videl le trikrat. Ob tem, da naši bralki nihče nikdar ni rekel ali dokazal, da je slaba mati. Kakšna je kot mati, za sodišča očitno niti ni pomembno. »Pišite o tem, da se ne bo zgodilo še komu drugemu. Naše punce morajo vedeti, da če se enkrat poročiš z Američanom, poti nazaj ni. Oditi z otrokom je praktično nemogoče, tudi če ločitveni postopek začneš tu in četudi se želiš odpovedati preživnini,« pravi naša bralka.
Zaščita ameriškega državljana
Ameriška sodišča so do zadnjega sledila vsemu, kar je zahteval in želel oče, ameriški državljan. Naša bralka šele zdaj ugotavlja, kaj vse je šlo v njenem primeru narobe in kako je bila izigrana. Ameriški zvezni zakoni namreč določajo, da bi jo, ko je bila pred tremi leti z otrokom v Sloveniji, morali najprej obtožiti ugrabitve, od naših oblasti zahtevati izročitev in se nato z našo državo pogajati o izročitvi otroka. A zaradi uslužnosti naših organov so se temu uspeli izogniti. Pod krinko zaščite pravice otroka je oče dobil vse, kar je želel, materi je ostal le boj z mlini na veter v državi, kjer ji ne priznavajo praktično nobenih pravic.
Prevelik pritisk
Naše službe, ki bi morale poskrbeti za zaščito pravic naših državljanov, so odpovedale in so posredno krive za kalvarijo, ki jo preživlja naša bralka.
Naša bralka si je v treh letih v ZDA uspela najti stanovanje in delo, njeni zaslužki so premajhni za cene ameriških odvetniških storitev, tisoči evrov letijo skozi okno in dolgovi se kopičijo, sodišča pa ostajajo neomajna in skrbijo le za zaščito pravic ene strani. Stres in psihični pritisk sta terjala svoje in naša bralka se je večkrat znašla popolnoma na robu. Med tednom se zamoti z delom, konci tedna pa so v praznem stanovanju, po katerem bi se moral razlegati otroški smeh, preprosto neznosni. Po božično-novoletnih praznikih so stvari šle celo tako daleč, da so zaskrbljeni sorodniki in prijatelji morali večkrat za pomoč prositi celo slovensko ambasado, saj so se ustrašili za zdravje naše bralke.
Medtem v Sloveniji
Medtem naša sodišča in centri za socialno delo mirno delajo naprej in za težave, ki so jih s svojim brezbrižnim delom povzročili, niti ne vedo. Ne menijo se za pravice otroka do stikov z materjo, ne za pravice matere do stikov z otrokom, ne za željo mame, da bi slovenskega otroka vzgojila v svojem jeziku, da bi mu predstavila državo, ki je njegova domovina.
