Prijazna in vedno nasmejana Štajerka je v tem času bila bitko z dolgotrajno in naporno rehabilitacijo, in kot pravi, so na površje privrele tudi solze. Na srečo pa ji ni manjkalo tudi tolažbe, saj jo obkrožajo ljudje, ki jo imajo radi. Med njimi je tudi njen novi izbranec, ki ji greje srce.
Dva meseca in pol je minilo, odkar je Ilka Štuhec na treningu nesrečno padla in se hudo poškodovala. Po operaciji v Švici se je vrnila domov in začelo se je počasno okrevanje. Vsak dan je imela kar dvakrat na dan rehabilitacijo. Vozila se je v Pesnico, kjer ji je pomagala druga žena njenega očeta Iva, ki je odlična fizioterapevtka. Seveda pa ni šlo brez pomoči kineziologinje Anje Šešum, ki tudi sicer skrbi za Ilkine kondicijske treninge in je ves čas z njo tudi na tekmah. V času, ko je bila smučarka daleč stran od belega cirkusa, se je v njeni glavi dogajalo marsikaj. »Bile so tudi solze, saj pride trenutek, ko te premagajo čustva in preprosto ne moreš več. Redno spremljam tekme, in takrat sem žalostna. Na začetku je bilo sicer huje, potem pa se počasi sprijazniš. Včasih sva obe z mamo tulili pred televizijskim zaslonom,« je dejala Ilka, ki pa je kljub temu tudi iz slabih stvari potegnila tisto najboljše. »Že nekaj let nisem bila pozimi doma. Seveda je logično, da bi bila raje v belem cirkusu, tako pa sem ta čas ob rehabilitaciji in počitku izkoristila tudi za druženje s prijateljicami in dolge pogovore ob kavi o tem in onem.«
Kaj pa za ljubezen? Je ostalo kaj časa tudi za ljubezen? »O, tudi za to je bil čas,« se je pomenljivo nasmehnila ob našem vprašujočem pogledu. Ker smo vedeli, da se je že pred časom razšla s fantom, smo razumeli, da ne vemo vsega. »Nisem samska, in to že leto dni ne več,« je priznala, hkrati pa dala takoj vedeti, da česa več o izbrancu svojega srca še ne namerava povedati.
Posebna zima za Darjo Črnko
V času, ko je morala Ilka počivati, si je vsaj malo oddahnila tudi njena mama Darja Črnko, ki je tudi njena serviserka. »Čeprav me pozimi že devet let ni bilo doma v Mariboru, si zimskih radosti na tak način seveda nikakor ne bi želela uživati. Ilkina poškodba me je potrla prav tako kot njo. Ni bila prva, a je prišla ob nepravem času, ravno takrat, ko je Ilka pokazala, da smuča vrhunsko in posega po najvišjih odličjih. Čeprav sem bila žalostna, sem bila po drugi strani vesela, da je zmogla toliko volje in moči, da se je iz dneva v dan borila. Jaz sem vedela, da ji moram biti v oporo, hkrati pa sem imela čas še za marsikaj drugega. Predvsem za svoji dve vnukinji.« Ilka ima namreč starejšo sestro Doro, ki ima že deklici. »Veliko časa sem si lahko vzela za vnukinji. Še posebej sva uživali z Nežo, ki je stara tri leta in pol. Veliko sva smučali, a ona bi še več. Na smučišču bi bila kar vsak dan, tako da jo morajo starši držati kar malo nazaj. Premajhna je, da bi vsak dan smučala,« je previdna Darja, ki se ob vprašanju, ali se nam torej obeta še en talent iz njihove družine, samo nasmehne. »Je izredno nadarjena in ima prave gene, vendar sem prepričana, da ne bo smučarka. Njeni starši so vseskozi priča, kakšna odpovedovanja in neprestan boj so na Ilkinem dnevnem redu, zato najbrž svojim otrokom tega ne bosta privoščila.«
Zato pa si je Darja v tej »prosti« zimski sezoni privoščila tudi malo več druženja s prijateljicami, več se je posvečala kuhanju in drugim gospodinjskim opravilom. In privoščila si je več poležavanja v postelji. V času tekmovanj je namreč skupaj z Ilko pokonci že od pete ure zjutraj, poleg tega pa smuči za tekmo pogosto pripravljala dolgo v noč.
Te dni, ko je Ilka spet začela trenirati, je v Darjini družini sicer malo boljše vzdušje, čeprav sta obe žalostni, da nista na olimpijskih igrah. »Zdaj delamo s polno močjo, saj se že pripravljamo na novo sezono. Snežne razmere nam gredo na roko, in kolikor časa se bo le dalo, bomo ostali na evropskih smučiščih, poleti pa bo treba na južno poloblo.«
