»Naša družinska zgodba je zabavna in tudi malce nenavadna: moj oče je Tržačan, mama pa prihaja iz Litije, kar je precej divja kombinacija. Spoznala sta se prek prijatelja, ki je ravno tako kot moj oče odvetnik. Oba sta šla na dvojni zmenek. Med njima je preskočila iskrica, vse drugo je zgodovina,« se smeji Lea, ki je do šestnajstega leta živela v Ljubljani, v Šiški, nato pa so se preselili v Cerknico, kjer tudi zelo uživa. Ima dve polsestri, vendar starša med dekleti nikoli nista delala razlik, vzgojila sta jih kot prave sestre in najboljše prijateljice. »Imamo se neskončno rade. Ko sem se rodila, se je najstarejša Jolanda ravno odselila, saj je bila stara devetnajst let, Pia pa je štiri leta mlajša. Ker je po poklicu vzgojiteljica, je imela pomembno vlogo pri mojem odraščanju, saj mi je znala vedno priskočiti na pomoč,« se spominja. Lea je že štirikrat teta, obe sestri imata po dva otroka. Jolanda je dolgo živela na Poljskem, saj je bil njen mož Walter Jeklin košarkar.
Na Akademiji ji je bilo takoj vse jasno
Lea si dolgo ni upala želeti, da bi bila igralka. V četrtem letniku srednje šole je imela težave z matematiko. Hotela se je je naučiti, da bi se lahko vpisala na medicino. Mama ji je položila na dušo, da ne bi bila dobra zdravnica, naj gre raje poskusit na igralsko akademijo. »Šla sem na dan odprtih vrat, in ko je Branko Šturbej razlagal o igri, sem takoj vse razumela. Počutila sem se, kot da sem na pravem planetu. Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala, nasprotno, zelo sem hvaležna zanjo. Na Akademiji sem spoznala veliko stvari o sebi, doživela tudi številne padce, malo začela dvomiti o sebi, imela nekaj težav s samozavestjo. Če česa nisem znala dobro narediti, so se razvile frustracije, vendar sem do zdaj vse dobro izpeljala,« je zadovoljna. Starši so jo seveda podpirali, mama pa je vsake toliko še dežurna psihologinja.
Posveča se sebi
Lea je začela delati že na začetku študija. Sodelovala je pri različnih projektih v gledališču in na televiziji. Posnela je magistrski film, pred kratkim pa so jo povabili na avdicijo za Mame, ki bodo nedvomno krasna odskočna deska za prihodnost. Želi si snemati filme, četudi se zaveda, da je v Sloveniji od tega težko živeti. Vendar ni človek, ki bi zlahka vrgel puško v koruzo. »Imam svoj cilj, vem, kaj hočem, in se ne pustim motiti. Želim snemati filme, ne vidim se toliko v gledališču, raje sem svobodnjakinja. Preveč sem leteča in iščem nenehno nove izzive, zato se mi zdi, da nisem ravno človek za ansamble,« je presenetljivo odkrita. Zato brez težav pove tudi to, da trenutno ni zaljubljena, da pa dobro pozna občutek, ko spoznaš pravega. Raje bo še malo počakala, kot pa da bi bila zadovoljna s prvim, ki pride mimo. Do takrat se bo posvečala sebi – vsak dan pridno dela asane iz joge, dvajset minut meditira in hodi na sprehode. »Rada grem tudi v savno in berem biografije. Veliko se tudi družim, že dobri dve leti sem na svojem. V prvem in drugem letniku so me še finančno podpirali, zdaj sem samostojna. Ob tem pa lahko računam na podporo domačih, če bi se mi kaj zalomilo. Večinoma se sama spopadam z dilemo, ali naj si kupim jakno ali dam za najemnino.«
