V Katoliški cerkvi je celibat eden od največjih izrazov predanosti bogu, ki ga duhovnik lahko izkaže s tem, ko se odreče ženi, potomstvu in spolnemu užitku ter se popolnoma posveti službovanju bogu in Cerkvi. Po rimskokatoliškem kanonu je celibat »poseben božji dar«, ki tistim, ki mu služijo, olajšuje sledenju Jezusu, ki je bil tudi sam vzdržen. Drugi argument pa pravi, da s tem, ko človek stopi v božjo službo, Cerkev postane njegova prioriteta. Če bi si ustvaril družino, bi, tako zagovorniki, prišlo do razdora med njegovimi duhovnimi in družinskimi obveznostmi, zato naj bi bili nevezani moški bolj osredotočeni in predani svojemu poklicu. Toda Vatikan ima zdaj težave, saj število ljudi, ki se odločajo za duhovniški poklic, upada. Čeprav je število kristjanov med letoma 1970 in 2014 naraslo s 654 milijonov na 1,23 milijarde, je število duhovnikov upadlo za nekaj deset tisoč. Nekateri pravijo, da je prav pravilo celibata razlog za upad zanimanja.
Novi veter
Papež Frančišek je v enem od nedavnih intervjujev povedal, da je naklonjen odpiranju tega vprašanja ter da bi na amazonski škofovski sinodi prihodnje leto lahko razpravljali o smiselnosti ukinitve celibata. Toda ali ni »župnik poročen z Bogom«? Ne ravno. Ukinitev celibata bi bila namreč vrnitev k stari krščanski tradiciji, saj Nova zaveza duhovnikom nikjer eksplicitno ne narekuje zavezanosti celibatu. V prvih tisoč letih krščanstva tako ni bilo neobičajno, da so bili božji služabniki poročeni in so imeli otroke. Kako je sploh prišlo do uvedbe celibata?
Boj za posvetno lastnino
Celibat je sicer lahko odvisen od stopnje posvečenja. V Rimskokatoliški cerkvi je celibat predpisan za duhovnike mašnike in za škofe. Diakoni so lahko poročeni, če gre za stalni diakonat, in ne le za vmesno stopnjo na poti k mašniškemu oziroma škofovskemu posvečenju.
V resnici je bila odločitev za celibat zelo posvetne narave. Cerkev si je z novim pravilom namreč zagotovila dedno pravico do premoženja svojih duhovnikov in si s tem nagrabila ogromno finančno premoženje. Na koncile so vprašanje celibata uvrstili šele v 4. stoletju, ko so na cerkvenih zborih nekatere struje začele zahtevati, da se morajo poročeni duhovniki ločiti od žena ali se vsaj vzdržati vsakršnega spolnega občevanja. Toda škof Pafnucij, ki sam sicer ni bil poročen, se je postavil ob bok oženjenim in je preprečil, da bi jim ukazali dolžnost spolne abstinence. Nekaj generacij kasneje se je gibanje okrepilo. V Španiji je vzniknilo novo gibanje za celibat, ki se je razširilo v južno Francijo in Italijo. V Rimu so poskušali uskladiti različne interese in odločili, da bodo še sprejemali v duhovniški stan poročene može, toda kdor se je dal posvetiti, se je moral odreči spolnemu občevanju. Za tistega, ki bi se temu uprl, je papež Inocenc I. predvidel kazen. Še ob koncu 7. stoletja, zlasti na koncilu v Trullu, so potrdil upravičenost šege, da smejo poročeni duhovniki živeti z ženo pod isto streho. Le če so koga posvetili za škofa, se je morala žena odpraviti v samostan, in če bi se kak duhovnik poročil po posvetitvi, bi mu odvzeli dostojanstvo. Zelo počasi se je celibat v naslednjih stoletjih uveljavil še za nižjo duhovščino. Zlasti močan je bil odpor na Vzhodu. Vprašanje celibata je bilo potem eden poglavitnih razlogov odcepa Pravoslavne cerkve. Leta 1018 je papež Benedikt VII. ukazal, da bodo poslej otroci duhovnikov tlačani Cerkve in da se nikdar več ne bodo mogli osvoboditi. Soproge duhovnikov so postopoma označevali za priležnice. Leta 1022 je papež Benedikt VIII. na sinodi v Pavii razglasil, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti. Poudariti je treba, da je prepoved veljala samo v tem vrstnem redu. Šele leta 1139 je papež Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu dokončno potrdil tudi prepoved v drugi smeri: od takrat naprej že poročeni moški ne smejo biti posvečeni. V vmesnem obdobju so se številni moški najprej poročili in šele potem postali duhovniki, vendar tudi to ni bilo zaželeno.
Vse glasnejši nasprotniki
Pravoslavni škofje ne smejo biti poročeni, za nižjo duhovščino pa velja prepoved poroke po duhovniškem posvečenju. Pred posvečenjem se bodoči pop lahko poroči.
Nasprotnikov celibata je med duhovščino in cerkvenimi dostojanstveniki vse več. Okoli 140 katoliških teologov iz Nemčije, Avstrije in Švice zahteva reforme Katoliške cerkve, predvsem odpravo celibata pri duhovnikih in posvečenje žensk. Svoja stališča zagovarjajo z dejstvom, da je Katoliško cerkev v Nemčiji zajela huda kriza, predvsem po razkritju več spolnih škandalov, povezanih z duhovniki. V pismu so poudarili predvsem očitno pomanjkanje duhovnikov in težave, ki zaradi tega pestijo Cerkev. Zapisali so, da ima Cerkev ob tako majhnem številu mladih duhovnikov dolžnost, da uvede nekatere spremembe. Britanski kardinal Keith O'Brien, ki je sodeloval na konklavu, na katerem so izvolili Frančiška, je ocenil, da bi katoliški duhovniki morali imeti pravico do poroke in otrok. Kot je v pogovoru za britanski BBC menil O'Brien, pravila Cerkve, ki zahtevajo celibat duhovnikov, »niso božanskega izvora« in bi jih bilo treba vnovič preučiti. »Številni duhovniki so se med opravljanjem duhovniške službe le s težavo uklonili pravilom celibata. Čutili so potrebo po sopotnici, ženski, s katero bi se lahko poročili in imeli družino,« je dejal kardinal. Seveda pa ima celibat še vedno veliko zagovornikov, tudi pri nas, kjer praktično vsi pomembni cerkveni možje zagovarjajo njegovo ohranitev, tudi Franc Rode, ki je poudaril, da se mora človek odpovedati hrepenenju zaradi nečesa višjega, bolj plemenitega. Ob tem pa je tudi povedal, da bi se težko, tudi kot mlad fant, vezal na eno samo žensko. Reški duhovnik Kristijan Zeba pa ne verjame, da bi ukinitev celibata pomenila povečanje števila duhovnikov. »Duhovniki ne odločamo o tem, ali se bo celibat ukinil in kdaj. Na ta vprašanja bodo odgovorili v Vatikanu,« je dejal.
