»Nikoli nisem bil človek obletnic. Marsikatero sem večkrat pozabil, tudi kakšno tako, ki je ne bi smel. Tudi na svoj rojstni dan ne dam veliko. Zato se mi tudi to, da bom čez nekaj dni star 50 let, ne zdi kakšen poseben dosežek. Ker pa pravijo, da je človek tak, s kakršnimi se druži, bom za svoj okrogli jubilej 20. januarja vseeno pripravil zabavo za svoje prijatelje, ki se jih je v vsem tem času nabralo res veliko in s katerimi smo doživeli veliko lepega, pa tudi premagali številne težave,« pravi Jože, ki vsak dan začne s 100 trebušnjaki in sklecami. Medtem ko nekateri njegovi vrstniki razmišljajo o upokojitvi, se njemu kar iskri od novih idej.
Leto 2018 bo za Jožeta in Čuke leto praznovanj. »Dogajale se bodo obletnice na obletnico. Poleg mene okroglo praznuje tudi moja Andreja, nekdanja sošolka. Skupaj praznujeva 20. obletnico poroke, s Čuki proslavljamo 30 let neprekinjenega dela, Matjaž je 20 let v skupini, Jernej 10, obletnico – ničto – pa praznuje Miha, ki se nam je pridružil maja lani,« se smeji Jože, ki ne mara delati obračunov in kovati načrtov. Od nekdaj je njegov moto, da je življenje treba živeti sproti. »V življenju so nekaterim dane ene stvari, druge pa ne. Ne pritožujem se glede zdravja. Imel sem srečo in privilegij, da so v moje življenje vedno prišli pravi ljudje in sem lahko z njimi nekaj časa živel in ustvarjal. Tako je tudi z družino. Zavedati se je treba, da je vmes tudi veliko sreče, za katero pa ni nujno, da traja večno. Pomembno je, da ti je fino, takrat ko je. Pri delu pa sem vedno ustvarjal z ljudmi, ki sem jih cenil in sem rad delal z njimi, četudi so se potem z nekaterimi naše poti razšle. A takrat, ko smo delali, smo uživali in počeli prave stvari. Tako je še danes. Rad imam življenje brez prevelikih kompromisov, ko lahko delam to, v kar verjamem,« razlaga svojo življenjsko filozofijo in dodaja, da nikoli ni šel proti sebi, da bi počel nekaj, v kar ni verjel. »Če ni pravega zadovoljstva, je vse drugotnega pomena. Prava stvar je početi to, v čemer uživam. Pa naj gre za glasbo, televizijske oddaje, druženje z ljudmi,« je odločen Jože, ki se mu je v tega pol stoletja zgodila tudi kakšna neprijetna stvar. Predvsem pa bi sam kakšno potezo povlekel drugače, kot jo je. »Naučil sem se, da za nazaj ne moreš nič popraviti. Spoznal sem, da imajo nekateri odnosi rok trajanja. Pri tem ne moreš nič pomagati. Lahko se postaviš na glavo, vendar se nekaterim ne da nič dopovedati, morda pa tudi ne zmorejo ali ne znajo ravnati tako. Ne krivim drugih. Življenje samo je tako. Pri 30, 40 letih sem mislil, da so vse fine reči večne. Vendar ni tako. Za vse stvari, pa naj gre za posel ali za družino, se je treba potruditi in jih ne jemati za samoumevne. Ljudje pa smo takšni, da se začnemo naprezati šele, ko ne gre vse gladko… Zato se je pomembno zavedati svoje sreče, ki ni samoumevna.«
Brez zveze je sam početi stvari
Njemu je do srca najbolj seglo dvoje – odhod Marka Vozlja iz skupine in razhod z ekipo Na zdravje Jasne Kuljaj, ko je odšla na vrhuncu popularnosti in rekordne gledanosti. »Na vse vedno gledam tako, da se vprašam, kaj sem jaz storil narobe, in to poskušam popraviti. Tako sem se naučil, da nič ni večno in da obstajajo reči, na katere nimaš vpliva. V življenju se nisem z nikomer sprl in čisto vsakogar lahko pogledam v oči in mu rečem dober dan. Vem, da sem marsikomu trn v peti, vendar sem se sprijaznil s tem, da je življenje takšno,« razlaga Jože, ki ga je skozi življenje vodila strast. Ne zdrži dolgo pri miru, zato je ves čas aktiven. Nikoli ne gre od doma, ne da bi naredil vsaj sto sklec in trebušnjakov. Ob tem strastno rad kolesari, igra nogomet, hodi v hribe, vesla in se ukvarja s stvarmi, ki ga veselijo. »Nikoli nisem bil preveč ambiciozen in tekmovalen človek. Rad imam svojo filozofijo, svojo pot in ne tekmujem z drugimi. Eden mojih motov je, da ničesar ne počnem na silo, niti se nikoli ne zaletavam z glavo skozi zid. Če mi je nekaj usojeno, bo že pokukalo na plan. Druga stvar, ob katero se številni spotaknejo, je moja otročjost. To mi očitajo že 30 let. Vendar si tega ne pustim vzeti. Na življenje gledam morda preveč naivno in ne preresno. Rad po otroško snujem nove ideje in se kot otrok veselim stvari. Življenje ni sama matematika, pa tudi človek je več kot le seštevek občutkov. Rad delam z ljudmi, ki niso roboti. Tega se držim tudi doma. Svoji hčerki vzgajam, kolikor otroke pač lahko vzgajamo, tako, da poskušata z vsemi čutili zaznati okolico in svet. Da se ne bojita biti človeka in v polnosti izražati svojih čustev. Tudi sam s tem nimam težav. Kadar sem žalosten ali mi kaj ne gre, ne maram ljudi okoli sebe. Nekatere stvari rad predelam sam. Obenem pa ima privilegij tisti človek, ki ima okoli sebe ljudi, s katerimi lahko čustvuje, ne samo sočustvuje,« pravi. Sam je predvsem hvaležen za svojo sošolko Andrejo, s katero že dobrih dvajset let vztrajata v zakonu. »Kadar sem vesel, rad to podoživljam z ljudmi. Če se ponoči česa spomnim, zbudim Andrejo in ji to zaupam. Najlepše je deliti stvari z ljudmi. Zato tudi v glasbi nočem biti solist. Mar se ni lepše vračati z uspešnega koncerta in to deliti s člani skupine, kot pa biti sam?!«
Uspeh je relativna stvar
»Nimam se za zelo uspešnega človeka, pa tudi to, kako uspešna je moja kariera, je zelo relativno. Ravno toliko sem bil v tujini, da sem videl, kaj pomenijo uspešni ljudje. Za menoj pa vseeno ostaja neka zapuščina, ravno dovolj, da lahko pogledam v oči vsakemu kritiku in mu rečem, to sem naredil. Če znaš bolje, izvoli. Nimam se za slovenskega genija ali izbranca slovenskega naroda. Pesmi govorijo svoje, prav tako oddaje. Do zdaj je bilo moje delo prepoznano za uspešno. Vesel pa sem, da smo Čuki dosegli vse, kar si človek pri nas lahko zamisli in zaželi. Najponosnejši sem na to, da sem avtor ponarodelih pesmi in da tudi po 30 letih kariere napolnimo največje prizorišče. Naša glasba se je dotaknila ljudi. Ob naših pesmih so odraščali, se zaljubljali, razhajali … Za uspeh si štejem, da živim lepo življenje, da sem obdan z ljudmi, ki jih imam rad in da lahko skupaj raziskujemo svet,« pripoveduje glasbenik, ki je videl dobršen del sveta. »Februarja nas čaka pot v Južno Afriko, želim si spet na Florido, pa v Rusijo po dolgem in počez… Svet je velik in čaka, da ga odkrijemo,« zadovoljno sklene.
