Eno takšnih pišeta Fredi Miler in njegova žena Marijana, ki sta praznovala trideset skupnih let. Marijana je z njim od časov, ko je bil nabrit mulec, ki je rad kakšno ušpičil, razstrelil motor, bratu razbil avto, polagal mavčne plošče, se prebijal med pevce, pa do uspehov, ko se mu je klanjala vsa Slovenija. Podpira ga v dobrem in slabem: finančnih in čustvenih stiskah, razumela je zasmehovanje koroškega posebneža, ker je Rom, krivic, ki jih je moral že v mladosti požreti zato, ker je bil drugačen od preostalih.
Seznanil ju je njen nečak Janko, ki je bil takrat Fredijev prijatelj. Stara je bila šestnajst let, on je bil štiri leta starejši. Bila mu je všeč, zato je prijatelju predlagal, da bi šli skupaj v kino. Fredi, ki je pred tem gledal le akcijske filme, je naredil kompromis in so šli gledat film po Marijaninem okusu. Med predstavo se je toliko opogumil, da jo je pobožal po kolenu, po končanem filmu pa jo je pred blokom vprašal, ali bi hodila z njim. Vse drugo je zgodovina. Skupaj sta prebrodila veliko stvari. V ponos sta jima sinova Denis in Sandi. Starejši sin ju je lani že osrečil z vnukom Žanom, ki se je rodil v slovenjgraški porodnišnici. »Marijana je na vnuka čakala 44 let, jaz pa kakšno leto več,« se šali glasbenik, da sta z ženo tako mlada postala stara starša. Z vnukom preživljata veliko časa, mnogi pa se šalijo, da bi lahko bila babica in dedek tudi malo starejša starša. Ko je Fredi po treh desetletjih delal obračun z zakonskim življenjem, ni mogel biti bolj zadovoljen: Marijana je njegova sorodna duša, razumeta se in podpirata, skupaj napraskata denar za položnice in sta vesela, če s plačilom ne zamujata preveč, skrbi, da niso lačni, in moža razveseli z njegovo najljubšo jedjo – dunajskim zrezkom. »Žal mi je le, da je nisem spoznal že prej,« je še povedal.
