Čestitke za nagrado. Kako ste se razumeli s pravim Bertom Sotlarjem, po katerem je poimenovana nagrada?
Berto je bil posebne vrste človek, kot sem slišal od kolegov. Ko je Korun režiral Hamleta, se je za premiero odločil za Rudija Kosmača, Bert pa je bil zamenjava. Na premieri pa je odrinil Rudija, zgrabil Majdo Potokar in z njo odhitel na oder, kar je bil velik šok za vse. Kosmačeva žena je bila prepričana, da se je Rudiju, ki je imel težave s srcem, kaj zgodilo, ker ga ni bilo na oder. A karkoli je Bert naredil, je bilo simpatično …
Zanimivo, da so njegovo ime izbrali za nagrado, ki ste jo prejeli od slovenskih režiserjev …
Ne vem, po kakšnem ključu so izbrali njega. Tudi Rozman je bil velik igralec, pa še drugi. To je bila generacija, ki jo je Bojan Stupica po vojni povabil v Beograd, kjer so nekateri potem celo ostali, med njimi Stevo Žigon. Tam so imeli možnost igrati v velikih filmih, kar je bil privilegij.
Torej je bilo igranje v državah bivše Jugoslavije prej izjema kot pravilo za slovenske igralce?
Rac (Radko Polič, op. p.) je veliko snemal, ker je v Beogradu dolgo živel, se spoznal s kolegi in se dobro naučil jezika. Tudi Milena (Zupančič, op. p.) je nekajkrat snemala, drugi pa ne prav veliko. Jaz sem nekaj malega snemal na Hrvaškem, v koprodukciji s Srbi in Američani, drugače pa ne. So pa igralci iz bivše Jugoslavije veliko snemali pri nas …
Ali ste se zato slovenski igralci počutili drugorazredno?
Jezik je bil seveda ovira; njihovi igralci niso znali slovensko, a se je to dopuščalo … Ko sem pred desetimi leti v Beogradu igral Glembaja, sem imel na vajah zaradi jezika tako tremo, da do petih zjutraj nisem mogel zaspati. Kritiki so me potem pohvalili, da sem dobro govoril. Pozneje sem dobil ponudbo Duška Premovića, da bi režiral predstavo Indigo po njegovem besedilu v Ljubljani, vendar iz tega ni bilo ničesar. Ponujal je še film zame in za Sebastiana – snemali naj bi nekaj z vojno tematiko … Danes grem na premiero filma Moški ne jočejo, v katerem igra Sebastian, ki zadnje čase precej igra po nekdanji Jugoslaviji; tudi v Bjelogrlićevi seriji Sence nad Balkanom je dobil veliko vlogo, kar nekaj pomeni …
Ali se bolj veselite Sebastianovih uspehov kot svojih?
Na svoje uspehe sem že pozabil, za Sebastiana pa sem zelo vesel. Nekaj časa sem imel občutek, da ima v sebi neko tesnobo, ker se stvari niso odvijale, kot si je želel. Nikoli mu nisem solil pameti glede dela, bil je prepuščen samemu sebi. Zelo sem vesel zanj! Upam, da mu bo šlo tako dobro še naprej.
Kaj mislite o škandalih v Hollywoodu – je velikim umetnikom dovoljeno, da imajo manj lepo osebnost?
Delo se loči od osebnosti. Kar nekaj velikih, odličnih igralcev je, ki so v zasebnem življenju svinje. Tako je Kevin Spacey odličen igralec s »prav posebnim konjičkom«. Celo pri nas bi se morda našel kakšen posebnež, vendar ga zato – v nasprotju s Kevinom, ki je zdaj izgubil vloge – ne umaknejo iz serije ali filma. Kar nekaj žensk se je zdaj spravilo na Weinsteina; ne razumem, zakaj niso spregovorile že prej. Verjetno so med njimi celo pedofili, vendar tako daleč še niso prišli …
Kaj pa v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji? So se tudi tam dogajale podobne stvari?
Spominjam se homoseksualnega kostumografa, ki je prišel v Ljubljano že leta 1977. Bil je naličen, nosil je nogavice s podvezico. Res zabaven človek. Poročil se je z lezbijko, s katero sta imela dva otroka. Na koncu sta se razšla, ker ni prenesel, da je v hišo vozila druge lezbijke, on pa ni smel drugih gejev. Njegov smisel za humor je bil neponovljiv. Tudi v Beogradu so ga imeli radi.
Verjetno je bilo včasih v gledališču več boemstva in druženj kot danes ...
Ne pozabite, da takrat še ni bilo televizije, torej so se zabavali drugače. Včasih so se med seboj bolj spoštovali in celo vikali. Pa ne zaradi hierarhije, šlo je predvsem za spoštovanje. Nekateri so bili med seboj bolj povezani in so ga »srali«. Z Daretom Valičem in Kristijanom Muckom smo bili zelo povezani. Danes med igralci ni več toliko alkohola, kot smo ga spili mi; zdaj je bolj v modi trava in še kaj drugega. Mi smo bili kar veliki boemi, danes pa se malo zakadijo in gredo v posteljo, se mi zdi.
Ali ste sinu dovolili, da si nabira boemske izkušnje za svojo kariero?
Dokler sta bila Sebastian in Damijan v puberteti, sem jima svetoval, potem pa nič več. Ko je človek star 18 ali 19 let, mu ne moreš več soliti pameti. Jaz sem odraščal kot samorastnik, pa sem prišel dobro »skozi«.
Ali bi še enkrat živeli enako, če bi imeli možnost začeti od začetka?
Gotovo bi šel skozi življenje povsem drugače in prav zanima me, kako bi bilo. Preden sem postal igralec, sem želel biti zdravnik, zato bi se verjetno odločil za ta poklic. Vse v povezavi z medicino me je zanimalo, vendar nisem imel možnosti za študij. Opraviti bi moral diferencialne izpite, ki so bili zelo zahtevni, saj na pomorski šoli nismo imeli teh predmetov. Še dobro, da na igralski šoli, ki res ni posebej zahtevna, ni bilo fizike in latinščine.
»Na svoje uspehe sem že pozabil, za Sebastiana pa sem zelo vesel. Nekaj časa sem imel občutek, da ima v sebi neko tesnobo, ker se stvari niso odvijale, kot si je želel.«
Za akademijo res niste potrebovali teh predmetov, ampak igralski poklic najbrž le ni tako preprost ...
To je res, vendar mi gredo na živce tisti, ki razlagajo, kako je ta poklic zahteven. Taki naj poskusijo delati v tovarnah ali na kmetiji in bodo videli! Ne morem reči, da je poklic preprost, ker deluje na nevrofiziološki sistem in psiho. Nekaterim se je celo zmešalo. Lahko sicer, da so bile krive še druge, zasebne stvari. Vsekakor je to poklic za psihotike! (smeh) Res se moraš zelo veliko ukvarjati sam s seboj, če želiš biti uspešen v tem poklicu.
Ali ste negativne like, ki ste jih igrali, opravičevali in jih poskušali razumeti?
Igral sem kar nekaj negativnih likov in v takem liku je treba iskati pozitivno plat. Negativci so lahko zelo simpatični. V predstavi, ki jo je režiral neki ruski režiser, sem igral belogardista, ki je dajal ukaze za obešanje. Jaz sem takrat postal sam sebi največja »prasica«. V to sem vložil minimalno, a stvar mora biti naštudirana in tako napisana. Od tod naprej lahko le uživaš, saj je to na koncu koncev vseeno samo igra.
Ali ste igralci boljši življenjski partnerji, ker se marsikaj naučite iz vlog?
Eno je življenje, drugo pa oder. Ko stopiš na oder, si drug človek, zasebno življenje pa je ločeno.
Ali še vedno spravljate Ksenijo v smeh?
Te dni ima virozo, sicer pa uživava in se veliko smejeva. Imava se res lepo. Ksenija se zelo rada smeje, zato ji včasih rečem, da ni vse tako smešno, kot se ji zdi. (nasmešek) Vedno vidi pozitivno plat življenja. Zaradi dela sva večkrat ločena. Tudi zdaj bom delal v Kopru, ona pa v Ljubljani, vendar bom do konca januarja že končal z vsemi obveznostmi. Hudo je brez Ksenije in brez Aleksa, čeprav vem, da je Aleks v dobri družbi. S Ksenijo se namreč izvrstno razumeta.
Kako pa vnuka?
Moja vnuka sta zelo zanimiva; Luka je povsem drugačen kot Mark, ki je umetnik in se je odločil, da bo študiral igro. Igra na gimnaziji, poleg tega se ukvarja z rapom. Luka študira tehnične smeri. Ko ni opravil mature, je šel delat v Avstralijo, na visoke gradnje, bil tam pol leta, se vrnil in ugotovil, da pogreša delo. Zato je tudi pri nas delal na visokih gradnjah, potem pa naredil maturo in se vpisal na fakulteto.
Zanimivo je, da je vaš sin Aleks mlajši od vnukov … Kakšen dedek ste, kakšen oče?
Kot dedek nisem veliko sodeloval, ker sem imel precej dela z Aleksom. Vnuki imajo mamo in očeta, Aleks pa stanuje pri meni; po novem si skrb zanj z Oriano deliva in Aleks je rad pri mami. Rad ima tudi Ksenijo in prepričan sem, da bo zrasel v dobrega človeka. Moram reči, da ne »teži« preveč … Imel je nekaj poskusov, pa sem mu povedal, da se zavedam, da je v puberteti, in ga lepo prosil, naj ne bo preveč naporen. (smeh) S tem se je strinjal, čeprav je začel uveljavljati nekatere stvari. Če ga kaj vprašam dvakrat, mi kar malo osorno pove, da mi je že odgovoril, vendar je to prav – tako gradi značaj. Ni pa naporen, kot sem bil jaz, ko sem bil njegovih let. Meni so se dogajale težavne stvari, njegovo življenje pa je lepo – trenira ples, igra kitaro in ustvarja risanke. Odločil se je za oblikovno šolo in prepričan je, da bo sprejet. Opozoril sem ga, da so za šolo potrebne točke, Aleks pa je »kampanjski« učenec, zato pritiskam, da se trudi.
Verjetno niste načrtovali, da boste imeli tako pozno še enega sina. Ali vam je bilo kdaj žal, da se je tako zgodilo?
Nikakor! Zelo srečen sem, da ga imam. Imam še nekaj znancev, ki so pozno dobili otroke in so bili zaskrbljeni, vendar sem jim povedal, naj bodo presrečni. Poglejte mene – star sem skoraj osemdeset let, pa imam petnajstletnika. Res je, da nisem več najbolj zdržljiv, sem pa zaradi njega gotovo boljši, kot bi bil sicer. Nogometa ne igrava, ker Aleks ne mara iger z žogo in športa, čeprav je v višino skočil najvišje, pri teku pa celo raje teče bolj počasi, da ga ne bi v šoli silili na različna tekmovanja. Ples mu je dal dovolj zmogljivosti in v njem res uživa; zdaj trenira dvakrat tedensko po tri ure, če bo zaradi tega trpela šola, pa ga bo moral opustiti. Poleg tega igra še kitaro. Vse je odlično!
