Mario Roth je eden najbolj prisrčnih hrvaških pevcev. S svojimi nagajivimi modrimi očmi, širokim nasmeškom, zgovornostjo in obveznim objemom ob slovesu se sogovorniku vtisne v spomin za ves dan. Tudi nam se je, in prav nič hud ni bil, ko smo ga med drugim vprašali tudi to, zakaj je še vedno samski.
Je v vašem življenju oseba, s katero delite svoj vsakdan? Imate ob tako polnem urniku sploh čas za ljubezen?
Bom zelo iskren. Ljubezen mi pomeni veliko, vendar sem trenutno samski in mi je tako čisto lepo. In ker nisem človek, ki bi se hitro zaljubil, v življenju tudi nisem imel veliko zvez. Ne morem reči, da še nisem srečal sorodne duše, vendar za naju še ni bil pravi čas. Seveda sem zato včasih osamljen, ko pridem v prazno hotelsko sobo in se zavem, da me nihče ne čaka. Vendar sem se s tem sprijaznil in zdaj potrpežljivo čakam, da dobim znamenje, ko bo čas za pravo ljubezen. Ljubezen me mora zadeti. Če me ne zadene, se raje ne odločim za odnos.
Polne ljubezni so tudi pesmi, ki jih prepevate v Grupi Vigor. Kdo izbira takšne skladbe?
Jaz. In sicer zato, ker sem jaz tisti, ki mora oditi v studio in jih zapeti. Nekajkrat se je zgodilo, da smo dobili pesem, nad katero so bili preostali fantje v skupini navdušeni, mene pa ni prepričala, ker mi besedilo ni bilo blizu. Zato pesmi nisem mogel odpeti in smo jo pač zavrnili.
Z vašo najnovejšo, ki ima naslov Marija, ni bilo težav. Jo radi prepevate?
Res je, uživam v petju. Začutil sem jo že, ko sem slišal prvo kitico in refren. Poklical sem fante in rekel, da imamo sijajno pesem, ki jo moramo posneti. Na koncu se je izkazalo, da imam prav. V samo dveh mesecih smo imeli skoraj štiri milijone ogledov na Youtubu. Nad pesmijo so navdušene tudi vse moje prijateljice, ki jim je ime Marija, preostale prijateljice pa malo manj in me zdaj sprašujejo, kdaj bom posnel kakšno pesem o Snježani, Nataliji, Branki …
Kako se je začela vaša zgodba v Grupi Vigor?
Skupini sem se pridružil pred davnimi sedemnajstimi leti. Bil sem gost v restavraciji, v kateri je neki gospod igral na klaviature, pa me je povabil, da z njim nekaj zapojem. In ravno takrat je v tisti restavraciji sedel tudi stric basista vigorjev Žarka Marinovića, ki je bil navdušen nad mojim petjem in mi je dejal, da pozna skupino, ki je ravno takrat iskala pevca. Ker sem bil srednješolec, sem seveda moral najprej vprašati starše, ali bi lahko poskusil. In na srečo so se strinjali. In tako sem med tednom hodil v šolo, ob koncih tedna pa prepeval z Grupo Vigor.
Komu gre največ zaslug za to, da ste postali pevec? Prihajate iz pevske družine?
Ne, sploh ne. Nihče od mojih domačih ne poje – ne oče, ne mama, ne brat, ne sestra. Je pa bil pevec eden od mojih stricev, ki ga sicer nisem nikoli poznal, ker je umrl pred mojim rojstvom, ampak domači mi pravijo, da sem talent za petje podedoval po njem. In že od mladih nog sem govoril, da bom pevec.
A kljub temu ste verjetno morali končati kakšno šolo. Kje ste si nabirali znanje?
Končal sem Naravoslovno-matematično gimnazijo v Osijeku. Potem pa sem nameraval nadaljevati študij na pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja. Vendar se je vse končalo pri sprejemnih izpitih. Z vigorji smo bili takrat že tako zasedeni, da bi mi za študij zmanjkalo časa, zato sem ga opustil.
Živite še vedno v Osijeku?
Pred dobrim letom dni sem se, sicer s težkim srcem, zaradi posla preselil v Zagreb. Čeprav mi verjetno ne bi tega pripisali, sem zelo težko prilagodljiva oseba. Če bi se v Zagreb preselil z dvaindvajsetimi leti, bi hitro spakiral kovčke in se vrnil domov. Zdaj, pri petintridesetih, je drugače, saj se zavedam, da je Zagreb mesto, v katerem je vse več našega posla. Tu so televizija, radio, časopisi, vsi pomembni dogodki, na katerih ne smemo manjkati. Kadar zahrepenim po mamini juhici, pa se usedem v avto in v dveh urah sem doma.
Kako se razumete z domačimi?
Radi se imamo. Staršem sem hvaležen, ker mi nikoli v življenju niso ničesar branili. Pustili so mi, da sem si sam določil življenjsko pot in da sem si sam izbral tisto, s čimer bi se rad ukvarjal. Očetu sem hvaležen, ker je poleg svojega dela vedno našel čas, da je potoval z menoj, da me ni nikoli pustil samega. S sestro in bratom smo imeli v mladosti vzpone in padce, a danes se odlično razumemo in ponosen sem nanju. Tatjana dela v banki, Ivan pa je kustos v Muzeju likovnih umetnosti v Osijeku.
Kako pa mineva vaš prosti čas?
Prosti čas? Kaj je to? Mislim, da prostega časa nisem imel, odkar sem z Grupo Vigor. V vseh teh letih nisem bil niti enkrat na 14-dnevnem dopustu. Drugače pa imam rad šport, samo mi zanj zmanjka časa. Če se le da, grem v telovadnico, da se malo razmigam.
Kaj pa glasba? Kakšno glasbo poslušate zasebno?
Poslušam vse – od rocka do metala, od narodnjakov do opernih arij. Mogoče mi je kakšna zvrst malo manj všeč kot druga, a nikoli ne bi rekel, da je ena glasba dobra, druga pa slaba. Pavarotti, Whitesnake, Gipsy Kings, Frank Sinatra, Zdravko Čolić, Lepa Brena – vsi so moji.
