Igralca sta zasebno seveda popolnoma drugačna od likov, ki ju igrata, nespremenjena ostaja le dobra energija med njima. Tadej in Voranc se namreč, tudi ko kamere ugasnejo, razumeta skoraj tako dobro, kot bi bila v resnici brata. Za Vklop sta med drugim spregovorila o vsem, kar sta se na snemanju Reke ljubezni doslej naučila, prednostih in slabostih slave ter željah za prihodnje projekte.
Za začetek mi malo opišita, kako za igralce Reke ljubezni poteka snemalni dan.
Tadej: Traja dvanajst ur, od šestih do šestih, kar pomeni, da moramo res vstajati sredi noči. (smeh) Tam je namreč treba biti že ob pol šestih, da greš v masko, si oblečeš kostum – medtem se postavi set – in si ob šestih pripravljen, da začneš. Ko se prizor posname, se hitiš preoblačiti za naslednjo sceno, medtem pa ti tajnica režije pove, kaj se bo dogajalo v naslednjem prizoru. Snemanje je namreč časovno nepovezano, po prizoriščih snemamo deset delov hkrati.
Voranc: Na zgodnjo uro se nekako navadiš. Prva dva dneva sem si mislil: na snemanju moram biti ob šestih?! Zdaj pa si že rečem: aja, okej, ob šestih.
Reka ljubezni je vajin prvi skupni projekt, vendar sta se hitro spoprijateljila tudi zasebno. Se še spomnita, kako je bilo, ko sta morala prvič skupaj odigrati prizor?
Tadej: Pravzaprav se na avdiciji nisva videla, meni so slike mojega »brata« pokazali pozneje. Sicer pa so naju, če vprašate mene, kar v redu izbrali. Oba sva temna, z brado ... (smeh)
Voranc: Ja, poleg tega sva bila oba člana Šile (šolske improlige), tako da je čisto mogoče, da ta najina energija prihaja od tam. Na Šili je ozračje namreč precej sproščeno in tega se navadiš.
Tadej: Pa tudi oba sva malo nora. (smeh) Šalo na stran, z nekaterimi ljudmi se pač hitro povežeš. Podoben način razmišljanja, podoben smisel za humor ...
Voranc: Oba sva tudi neobremenjena, kar se tiče sklepanja novih poznanstev. Mogoče Tadej še bolj ...
Tadej: Aja? Ne, ti si tisti »ta zgovorni«. Ti zasiješ. (smeh)
Dobro, ker se že nagibata v to smer – mi lahko raje povesta, katero kvaliteto bi drug pri drugem izpostavila kot najbolj pozitivno?
Tadej: Voranc je poleg izjemne notranje in zunanje lepote tudi duhovit človek (smeh), s katerim je zelo lepo delati. V vsem tem času se nisva še niti enkrat skregala, čeprav sva skupaj po dvanajst ur na dan, kar je po mojem mnenju velik dosežek.
Voranc: Tudi Tadej je duhovit, zna pa tudi pomiriti situacijo. Vedno je miren, ko vsi drugi paničarijo. To se mi zdi res dobra kvaliteta, živčni ljudje namreč svojo nervozo hitro prenesejo na druge.
Oba prihajata z bolj gledališke, umetniške scene, kjer imajo nekateri igralci precejšnje zadržke glede komercialnih projektov, kakršen je Reka ljubezni. Kakšne odzive sta dobila, ko so vajini soigralci ali prijatelji izvedeli, da bosta nastopala v popularni seriji?
Voranc: Česa hujšega od nedolžnih šal ni bilo. Sicer pa moram priznati, da sem bil tudi sam med tistimi, ki so kritizirali komercialo. Še vedno se mi namreč zdi, da je razmerje med alternativno in komercialno sceno občutno preveč v prid komerciali, ki se ji tudi nameni veliko več denarja. Seveda je to logično, saj gre za potrebe trga, in res je, da imaš, ko delaš alternativen projekt, manjšo ciljno publiko in tako dalje, zato je tudi težje dobiti denar, a to ne bi smel biti razlog, da alter scena ne bi obstajala.
Tadej: Sam ne bi ravno rekel, da »prava umetnost« trpi, ker delamo to serijo. Zdi se mi, da je vloga igralcev, da se dajemo ljudem. In ta serija jim res veliko da – jaz dobivam recimo tudi po petdeset sporočil na Facebooku, ljudje mi pišejo, kako jim je všeč, kar počnemo ... Včasih mi gre v nos, da je umetnost postala elitistična. Naenkrat je umetnost samo, če delaš v Drami, komedija v Špas teatru pa je že nekaj slabega. Mi moramo dajati tako inteligentni publiki ljubljanske Drame kot »Mari iz Zgornje Kungote«. Za vsako publiko je primerna drugačna tema, drugačen način podajanja, in mislim, da je ravno to lepota našega poklica.
Voranc: No, kar pa se meni zdi velika priložnost komerciale, je izobraževanje publike – ravno zaradi velikega dosega, ki ga ima. Bolj kot kadarkoli je zato njena naloga, da se trudi izobraziti gledalca predvsem na družbeno socialni ravni, da ne ponavlja obstoječih vzorcev, ki so napačni, in podobno.
Tadej, omenili ste, da vam ljudje pišejo sporočila na Facebook in čestitajo za vlogo. Koliko imata na splošno opravka z oboževalci?
Tadej: Kar se tiče teh sporočil na Facebooku, res dobivam vse mogoče, od nespodobnih fotografij do pisem deklic, ki vztrajajo, da bi me res rade spoznale, me sprašujejo, kje živim in podobno.
Voranc: Poleg tega naju ljudje enačijo z najinima likoma, počutijo se, kot da naju poznajo. Smešno se mi zdi, da gledalci serije pričnejo misliti, da si njihov prijatelj, da si ti pravzaprav lik, ki ga igraš. Ko se je predvajala prva epizoda, v kateri sem imel vlogo ženina, sem prišel v trgovino in slišal komentar: »Ooo, tukaj imamo pa ženina.« Pa potem kupim sendvič in mi rečejo: »No, zdaj pa v delavnico.« Kar se Facebooka tiče, pa je pri meni malo drugače, saj nimam profila s pravim imenom.
Tadej: To ne bo dolgo trajalo, še malo, pa ga bom jaz razkrinkal. (smeh)
Voranc: Razmišljam, da bi si naredil poseben profil samo za to, ker ko se bo enkrat zgodilo, da mi bodo ljudje začeli pošiljati take stvari kot Tadeju, ne bo konca. Res ne bi rad, da se mi družbena omrežja sesujejo zaradi tega.
Tadej: Bistveno manj ljudi me danes tudi vika. Zdaj je vse na ti – kje si, Rok!
Pa sta zaradi prepoznavnosti deležna tudi kakšnih ugodnosti?
Tadej: Zadnjič smo se po predstavi, ki smo jo imeli v Slovenj Gradcu, ustavili v nekem baru in natakarica je rekla, da če se fotografiram z njo, vsi dobimo pijačo zastonj.
Voranc: Ljudje so bolj prijazni. Sicer pa odzive v javnosti delim na tri vrste: otroci gledajo naokoli, in ko te zagledajo, kar naenkrat okamenijo. Ženske te opazujejo in ne upajo nič reči ali pa te ogovorijo s kakšnim stavkom v stilu »Živjo, kako pa kaj delavnica?« in podobno, kar sem omenjal že prej. Potem pa so še moški, ki nikoli ne komentirajo same vsebine serije ali početja mojega lika, pač pa navadno vprašajo kaj splošnega, na primer: »In, kako je na snemanju?« Prav zanimivo je to opazovati.
Vajini vlogi v tako priljubljeni seriji sta že zdaj pomembna referenca, ki vama bo tudi v prihodnosti gotovo odprla marsikatera vrata, najverjetneje bosta imela tudi več izbire, kar se tiče vlog in projektov, v katerih bi želela sodelovati. Kakšnega izziva bi se še rada lotila?
Tadej: Jaz bi odprl mizarsko delavnico. (smeh)
Voranc: Zelo si želim vstopiti v filmski svet, v gledališkem smislu pa še vedno odkrivam, kaj točno me zanima in kaj si želim. Tudi ta serija je zame nekaj popolnoma novega. Sicer pa se veselim novega projekta v Lutkovnem gledališču.
Tadej: Svojo igralsko prihodnost vsekakor vidim v gledališču. Trenutno sem na točki, ko imam veliko priložnosti in dobrih vlog, rad bi tudi še režiral, kar sem že počel. Če bi dobil priložnost za kak film, pa prav tako z veseljem, tudi to bi bila dobra izkušnja.
Vaju mikajo tudi kakšna druga področja kulture oziroma medijske pojavnosti na splošno?
Voranc: Glasba. Moram priznati, da bi, če bi mi naenkrat steklo s kakšnim bendom, v smislu, da bi začeli dobivati priložnosti za turneje in podobno, dal igralski poklic malo na pavzo. Glasba me res veseli, absolutno uživam v tem, tako da me to gotovo še čaka.
Tadej: Jaz pa čakam, da me Voranc povabi v bend. Ko se to zgodi, bom pustil vse, če bo le našel mesto zame. (smeh) Sicer pa res rad pišem različne tekste, od scenarijev za predstave do raznih priredb, tako da bi se v prihodnosti rad bolj posvetil tudi temu.
Katere so najdragocenejše igralske izkušnje, ki sta jih doslej pridobila med snemanjem Reke ljubezni?Voranc: Potrpežljivost, ker je med snemanjem veliko čakanja. Pa sposobnost učenja tekstov. Svoj spomin sem v tem kratkem času tako streniral, da sem še sam presenečen, kako hitro si zapomnim stvari.
Tadej: Ja, učenje tekstov zagotovo. In kake čisto tehnične zadeve: da se znaš premikati, da se ne ustrašiš kamere, ki gre po nesreči čez tvojo ramo, in podobno. Novo pri snemanju serije je tudi, da ti, v nasprotju z gledališčem, ni treba skrbeti še za rekvizite, ker so prisotni težki profesionalci, ki bodo to naredili namesto tebe, ti moraš samo igrati.
Kaj pa je tisto, kar je pri snemanju serije najtežje?
Voranc: Zame je bil najtežji začetek, ker je bilo vse skupaj nekaj popolnoma novega. Ta serija se snema na drugačen način kot recimo filmi. Včasih samo govoriš tekst, ne počneš nič drugega. V takšnih primerih se je težko vživeti – kako nekaj, sploh če gre za te surovo natančne, dobesedne replike, povedati tako, da stojiš pri miru? Kar se tiče mene, je to še težje kot vživljanje v neka kompleksna čustva.
Tadej: Včasih v zelo majhni sobi snemaš več sekvenc zaporedoma. Kar pomeni, da si notri tri ali štiri ure, poleg tebe pa kamere, tonski mojstri, torej minimalno osem ljudi, in kar naenkrat zmanjka zraka, ti pa imaš čisto prazno glavo in enostavno ne moreš več.
Voranc: Ampak – se pa mudi in moraš sceno v vsakem primeru posneti.
Tadej: V takih primerih moramo pač snemati od replike do replike, drugače ne gre. A potem nam vendarle uspe in končni rezultat je videti super.
