»Bil sem svetlolas deček. Moje otroštvo je bilo super, ker smo veliko časa preživeli zunaj, brez nadzora,« se spominja. Z družino so živeli v Šentvidu pri Ljubljani, kamor se je pred leti spet vrnil in si uredil dom. »Živim pod gozdom in obdaja me ogromno trave. Ko zdaj spremljam odraščanje svojih otrok, se samo čudim, kaj so nam starši vse dovolili. Zjutraj sem vstal in nekaj pojedel, potem pa me ni bilo tako dolgo, dokler nisem bil spet lačen. Nihče ni vedel, kje sem in kaj počnem.«
Odličen, dokler ni spoznal, da je lahko slabši
To pa seveda ne pomeni, da ni bil že kot majhen odgovoren. Prav nasprotno. V osnovni šoli je imel prav dober oziroma odličen uspeh, za srednjo pa pravi, da je takrat končno ugotovil, da je lahko tudi slabši. Pravzaprav je nenavadno, da je človek, ki se preživlja z glasbo in je delal tudi kot asistent režije pri televizijskih oddajah, šel na strojno šolo. »Povsem sem zgrešil poklic. Imel sem motor, s katerim sem tekmoval z vrstniki, zato je moral biti najhitrejši. Motor smo frizirali tako dolgo, da je šel na koncu 95 kilometrov na uro, kar je bil velik uspeh. Prepričan sem bil, da me bo to zanimalo, zato sem se vpisal na srednjo strojno šolo, a sem se zmotil.«
Čeprav je hitro spoznal, da železje ne bo zanj, je strojno šolo vseeno dokončal. »Tretje leto sem še malo hodil v šolo, zadnje leto pa sem praktično prešprical, vendar sem vseeno naredil maturo za poklic, ki ga nikoli ne bom opravljal.«
Po srednji šoli se je spet odločil za študij, v katerem tudi očitno ne bo nikoli delal – za agronomijo. »Če bi želel študirati glasbo, bi moral opraviti sprejemne izpite, kar bi bil velik podvig. Takrat sem že igral v skupini, vendar naša glasba ni imela veliko skupnega s teorijo. Moral bi se pošteno poglobiti, vendar mi je šlo takrat po glavi vse drugo. Agronomija me je zanimala, ni pa me toliko veselilo, ko sem se moral naučiti štiristo latinskih imen rastlin. V tretjem letniku sva s sošolcem stala ob travniku in povedal mi je, da je zelo presenečen, da na tako kisli zemlji raste pšenica. Do takrat sem bil prepričan, da je to travnik, in če ne prej, sem takrat spoznal, da očitno tudi ta šola ni zame,« se smeji nesojeni kmet, ki danes doma goji zelišča, vendar mu menda niti ta ne uspevajo najbolje. »Največ težav imam z baziliko, saj je moja bazilika očitno enotednica, ne enoletnica …«
Z bratom na odrih
Hamo ima starejšega brata in deset let mlajšo sestro, ki je bila pač premlada, da bi se v najstniških letih družila z njima. »Nismo živeli skupaj, vendar se danes odlično razumemo. Z Mihom sva bila samo dve leti narazen in sva praktično vse delala skupaj. Tudi on je hodil na srednjo strojno šolo, kar nakazuje na to, da nisem sledil svojim željam ali pa nisem imel dovolj domišljije. Starši in sorodniki so tvoji vzorniki, zato sem mu nezavedno sledil. Ker mi je Miha utiral pot, tega meni ni bilo treba,« odkrito priznava.
»Igrati sem začel v skupini s prijateljema Davorinom Pavlico in Maretom Vavpotičem (našim fotografom, op. p.). Miha takrat sploh še ni igral kitare, potem pa sem ga jaz začel učiti. V enem letu je prehitel vse. Pridno je vadil, jaz pa nisem bil posebno discipliniran za te stvari,« spet plane v smeh.
In tako je postal Miha kitarist, Hamo pa pevec skupine Babewatch, ki je postala izjemno priljubljena. »Naša skupina je dosegla vrhunec uspeha v drugih časih, imeli smo tudi po 130 koncertov na leto. Ko je skupina razpadla, je bil to zame velik šok, ampak sem si hitro opomogel. Na izobraževanje sem šel v mojo hand blues skupino Tribute 2 Love , kjer smo imeli po deset nastopov na leto. Bil sem kitarist in nič več glavni na odru, zato sem si lahko ogledal, kako je videti nastop od zadaj.«
V tistem času je Hamo delal tudi že kot asistent režiserja. »S skupino smo snemali videospote, in ker nisem poznal nobenega 'pravega' režiserja, sem razen dveh vse naše spote režiral sam, napisal scenarije, jih posnel in zmontiral. Prepričan sem bil, da moram biti najprej asistent režije, če želim postati režiser. Potrkal sem na producentska vrata na RTV-ju in jim povedal, da bi rad postal asistent. To je bil iskan kader, ki pa žal nima zveze z režijo. Asistent skrbi za organizacijo, vodi studio, in vse to mi je šlo dobro od rok, zato so me tudi dobro plačali. Priznam, prodal sem se za evre, delo pa me ni nikoli zares zanimalo, saj se najbolje počutim v sproščenem kaosu.«
