Črna kronika

Od košarkarskega upa do strateškega genija.

Lara Paukovič, Zvezde
8. 10. 2017, 10.00
Posodobljeno: 11. 7. 2024, 15.52
Deli članek:

Osemnajstletnemu Igorju Kokoškovu so se izpolnile življenjske sanje, ko je podpisal pogodbo s srbskim košarkarskim klubom Crvena zvezda.

A je imela usoda z njim drugačne načrte: le nekaj dni zatem je bil udeležen v hudi prometni nesreči, čelnem trčenju, v katerem si je tako hudo poškodoval koleno in skočni sklep, da so ga morali v enem letu operirati kar štirikrat. Košarkarska kariera je bila zanj končana, vendar je bil danes petinštiridesetletni Srb, po rodu iz Vojvodine, preveč zaljubljen v košarko, da bi se temu športu popolnoma odpovedal.

Pri štiriindvajsetih letih je ambiciozni Kokoškov, za katerega je celo košarkarska legenda Vlade Divac dejal, da bi se zagotovo vpisal med vrhunske košarkarje, če se mu ne bi zgodila nesreča, tako postal najmlajši košarkarski trener v zgodovini jugoslovanske košarke. Za to je imel poleg talenta tudi malo sreče: glavni trener kluba Goran Miljković - Finac je namreč dobil delo v Rusiji, Kokoškov, ki je bil pred tem pomočnik, pa je namesto njega prevzel prvo člansko ekipo BC Beograd. Pot ga je nato vodila od dela v mladinskih selekcijah vidnejših srbskih klubov do izobraževanja v ZDA, kamor ga je poslalo Združenje košarkarskih trenerjev Srbije. To je bil ključen trenutek v njegovi karieri, saj je po samo enem letu članstva v trenerskem štabu na Univerzi v Misuriju, kamor ga je povabil trener Quin Snyder, kot prvi neameriški trener vstopil v ligo NBA. Deloval je kot pomočnik trenerja Los Angeles Clippersov, leta 2003 pa se je pridružil trenerskemu štabu Detroit Pistonsov.

V Ameriki kot doma

V sedemnajstletni karieri je delal z zvenečimi košarkarskimi imeni, kot so LeBron James, Shaquille O'Neal, Steve Nash, Rasheed Wallace in Grant Hill. Na življenje v Ameriki se je hitro privadil, delno tudi zato, ker ga je sobivanje različnih ras in ver na ameriškem ozemlju spominjalo na življenje v Jugoslaviji. »Jugoslavija ni bila vedno tako razdeljena dežela, v njej je bilo dobro živeti in odraščati. Primer razpada Jugoslavije je samo pokazal, kako enostavno je zanetiti sovraštvo med ljudmi,« je pred časom dejal. Državljanska vojna v Jugoslaviji ga sicer ni prizadela neposredno, saj je ves čas vojne preživel v Beogradu, vendar je spor vseeno pustil globoke sledi tudi na njem in njegovi družini in še vedno razmišlja, da bi stvari lahko potekale tudi drugače.

Kljub vse večji vpetosti v ameriško košarko – trenutno je pomočnik trenerja kluba Utah Jazz – je ostal prisoten tudi v Evropi, saj je bil med letoma 2004 in 2005 pomočnik v reprezentanci Srbije in Črne gore na olimpijskih igrah v Atenah in na domačem evropskem prvenstvu, zatem pa je osem let vodil gruzijsko košarkarsko reprezentanco. Leta 2016 je sprejel nov izziv: vodenje slovenske košarkarske reprezentance, ki jo je na letošnjem evropskem prvenstvu popeljal do prve zlate kolajne v šestindvajsetih letih obstoja države, kar je povzročilo vseslovensko evforijo.

Kokoškov je odličen strateg, ki ga ni strah niti potez, ki bi se jim na njegovem mestu marsikdo izognil – v zadnji četrtini finalne tekme je na klopi denimo pustil izčrpanega košarkarskega asa Gorana Dragića, ki se je v prvih dveh četrtinah odlično izkazal. Morda je tako odločen zato, ker se še danes spominja prometne nesreče, ki je končala njegovo kariero. Zaveda se, da ima izjemno srečo, da je živ, zato se na vsaki tekmi razda stoodstotno, kot bi bila njegova zadnja. Za slovensko košarkarsko reprezentanco si je od začetka želel samo najboljše, vseeno pa mu verjetno ni bilo najlažje, da smo se v finalu pomerili prav s Srbi. »Jaz sem Beograjčan, Srb. Odrasel sem tam in imam sebe za srbskega, evropskega trenerja, čeprav trenutno delujem v ligi NBA. Kot trener poskušam izključiti čustva, delam na terenu, in to je to. Nisem politik. Vendar pa bi, tudi če bi zmagala Srbija, zmagalo moje moštvo, saj Saša Đorđevića in našo košarko izjemno spoštujem. Za majhno državo, kot je Slovenija, pa je ta zmaga ogromen uspeh,« je povedal po koncu prvenstva.

Družinski človek

Poleg kariernega vzpona je Igor na drugi strani Atlantskega oceana našel srečo tudi zasebno. Leta 2009 se je poročil s svetlolaso Patricio, Američanko srbskih korenin, s katero ima dva otroka, hčerko Elino Grace in sina Luko. Leto zatem, 2010, je dobil tudi ameriško državljanstvo, na slovesnosti, ki je potekala v Phoenixu, pa mu je na daljavo čestital celo takratni ameriški predsednik Barack Obama. Čeprav je v dneh evropskega prvenstva skoraj takšno slavo kot njegove strateške sposobnosti dobil tudi njegov značilni obraz na izrazu, tako imenovani »poker face«, ki je ostal umirjen in nespremenjen tudi v trenutkih največje napetosti, pa je Kokoškov po besedah tistih, ki ga dobro poznajo, zasebno izredno prijetna oseba, pa tudi velik gentleman. In če gre verjeti izjavam, ki jih je v dneh pred finalom dal slovenskim medijem, tudi na največje uspehe svojih fantov ni nazdravljal s pivom, pač pa z izotoničnim napitkom z okusom pomaranče.