Ob uničujočem orkanu Irma so nekateri sicer krivili Donalda Trumpa, ampak večini razumskih ljudi je verjetno le jasno, da takšne vremenske katastrofe dejansko potrjujejo raziskave, da uničujemo planet z onesnaževanjem. Seveda smo posamezniki le kaplja v neurju težav, pa vendar ne smemo pozabiti, da je tudi naš prispevek pomemben. Nekaj znanih Slovencev smo povprašali, kako sami skrbijo za to, da bi bil naš planet tudi v prihodnosti prijeten prostor za življenje.
Aljoša Bagola: Reciklažni težak
»Sem pravi reciklažni težak ter Ivo in Sofio nenehno opominjam, v kateri koš gre kaj. Po mojem bi me včasih najraje v kakšen koš strpali tudi sami. Zato mi je Ljubljana super mesto, ker ima zelo napreden reciklažni sistem. Namesto klimatske naprave v avtu imam raje spuščena okna in posončene komolce, doma klimatske naprave sploh nismo vgradili, v trgovino se pa tudi najraje odpravimo s svojimi vrečkami, čeprav mi gre na živce, da moramo sadje in zelenjavo še vedno tehtati v plastičnih vrečkah. Skratka, možnosti za napredek je še veliko. Tudi z dvojnim curkom pod prho, očitno.«
Zvezdan Martič: Čistimo še za drugimi
»Smo ekološko zelo zavedna družina. Ne le da ne smetimo, tudi za drugimi čistimo. V okviru kakšnih akcij ali pa tudi kar tako. Plastičnih vrečk že zelo dolgo ne uporabljamo, imamo košare ali trajne vreče (cekarje ipd.). Od naših ekoloških prispevkov se mi zdi najpomembnejša lastna pridelava hrane, brez umetnih gnojil in kakršne koli kemije. Če pomislim, kakšen onesnaževalec je tovrstna industrija (od pridelave, predelave, hranjenja, prevoza in prodaje) in kako ogromno virov porabi (tudi vode), je zaradi nas kar nekaj strupov na svetu manj.«
Peter Lovšin: Pazim na vodo
»Na plažah nikoli ne uporabljam prhe, saj mislim, da je morska voda bolj zdrava kot navadna. Glede na to, koliko se nekateri hodijo prhat po vsakem kopanju, gotovo prihranim na hektolitre vode. Prihranim jo tudi, žal, zvečer, ko še vedno pozabljam, da je treba vodo piti med vinom, tako da se šele ponoči spomnim, da sem dehidriral.«
Helena Pirc: Pazljiva že zaradi sina
»Verjetno bi lahko za ekologijo naredila še več. Če se le da, grem v službo s kolesom, včasih pa tudi peš, če imam čas, saj za pot potrebujem tri četrt ure. V trgovino hodim s platnenimi vrečkami, ki jih perem, ali pa zložim stvari kar v torbico ob manjših nakupih. Doma ločujemo, saj o ločevanju odpadkov učijo že v šolah in bi me na to sicer opozoril sin.«
Sašo Đukić: Lula pod prho
»Do svojega okolja se obnašam spoštljivo, kolikor se le da. Redno ločujem odpadke, zato imam doma na balkonu kar pet košev za smeti. Jezi me, ko potem sosedje iz bloka tega ne počnejo in dobivamo kazni za neločevanje. Žal imam do službe neurejene povezave javnega prometa, zato se tja vozim z avtom. Sicer pa počnem vse, kar je v moji moči, da vsaj, kar zadeva smetenje, ne živim po načelu kjer osel leži, tam dlako pusti. Do zdaj nisem razmišljal, da se lahko prihrani voda, če lulaš pod prho, pač pa se mi je to do zdaj zgodilo, ker je bilo olajšanje pod prho bolj nuja. Obljubim, da bom lulal pod prho pogosteje, ker zdaj vem, da je to koristno.«
Jerca Zajc Šušteršič: Peš ali s kolesom
»No, lulam pod prho res ne, prav tako pri prhanju z vodo pretirano ne varčujem, medtem ko si ščetkam zobe, pa vodo res vedno zapiram. Enako, ko jih umivam hčerkama. Smo pa doma zelo vestni pri ločevanju odpadkov, in če se le da, se premikam s svojimi nogami. Po otroke v šolo in vrtec grem peš ali s kolesom, razen če je res slabo vreme, prav tako v trgovino, z nahrbtnikom na rami. Vsi imamo tudi skiroje in še celo v službo sem enkrat tedensko tekla.«
Nataša Markovič: Ves čas odgovorni do okolja
»Ekološka odgovornost za našo družino pomeni, da jemo manj mesa po vzoru držav, ki so uvedle dva brezmesna dneva v tednu, da otrok v klasičnem smislu ne kopamo, ampak se prhamo, da med ščetkanjem zob zapiramo vodo, da ravno te dni razmišljamo o izposoji vozila, tako imenovanem car sharingu, da ločujemo smeti, da dosledno uporabljamo vse varčne žarnice … Odgovornost ekologiji je zame podpora biološkim in ekološkim izdelkom.«
